Bomo za embalažo prejemali kavcijo?

Kavcijski sistemi zagotavljajo velik delež izločenih določenih vrst odpadkov in visoko kakovost teh odpadkov, menijo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, Mope. Po oceni je kavcijski sistem edini, ki omogoča dosego ciljev (90 odstotkov izločenih plastenk do 2029.), zmanjšanje smetenja in ločenega toka embalaže za živila, vztrajajo podporniki projekta, pri komunalnih podjetjih pa vztrajajo, da bi lahko cilje dosegli z učinkovitejšim razvrščanjem, in opozarjajo, da je treba poskrbeti za vse odpadke, ne le plastenke in pločevinke. Je torej uvedba kavcijskega sistema v Sloveniji smiselna?

Na pristojnem ministrstvu še poudarjajo, da se moramo o uvedbi odločiti do leta 2026; če se zanj ne odločimo, bomo morali cilj 90 odstotkov dosegati v vseh treh letih do 2029. »Ne vem, ali si upamo danes reči, da to ne bo težava,« je na prvem pravem posvetu dejala Tanja Bolte z Mope. Kavcijski sistem podpirajo tudi okoljevarstvene organizacije in združenje proizvajalcev pijač. Nasproti jim stojijo komunalna podjetja, sortirnice, družbe za ravnanje z odpadno embalažo in trgovci. Kavcijske sisteme ima uvedene ali jih uvaja večina držav EU.

Neambiciozni cilji

Erika Oblak iz Eko kroga je opozorila na visoko kakovost odpadkov iz kavcijskega sistema. Onesnaženo plastenko lahko predelajo le enkrat, in to v drugorazredni tekstil, kot so preproge. Kavcijski sistem omogoča vsaj en dodatni krog recikliranja. Opozorila je tudi, da ima Avstrija podoben sistem ločenega zbiranja kot mi, pa bo leta 2025 prav tako uvedla kavcijski sistem. Podjetja iščejo tako kakovosten material, na trgu ga je precej manj, kot bi ga lahko uporabili. Dolgoročni rešitvi sta omejitev proizvodnje plastike in ponovna uporaba.

Vložek v zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov je znašal 65 milijonov evrov. Kot je dodal Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, pride v Sloveniji na trg 105.000 ton embalaže na leto. Od tega je 8400 ton plastenk, izločimo pa jih 7140 ton, kar je skoraj 79 odstotkov, to presega evropski cilj za 2025. Za leto 2029 je več držav vložilo dopolnila, zahtevajo znižanje cilja na 85 odstotkov. Opozoril je, da pri nas ločeno zberemo trikrat več odpadkov kot v Avstriji in štirikrat več kot na Hrvaškem (ki ima kavcijski sistem), zato ti državi nista najbolj primerljivi.

Kdo bo še sortiral odpadke? FOTO: Črt Piksi

V nemških sortirnicah s kavcijskim sistemom je tudi polovica odpadkov nereciklabilnih, pri nas pa lahko dosežemo kakovost materiala za proizvodnjo plastenke iz odpadne plastenke. Težava je, da imajo družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) neambiciozne cilje, dosežejo jih tudi, če vso plastiko pošljejo v sežig. Izločajo le materiale, ki imajo višjo ceno. »Če bodo vsi ti materiali izločeni v kavcijski sistem, kdo bo še sortiral odpadke? Bistveno manj plastike bo reciklirane,« meni Zupanc in dodaja, da z dodatnim kavcijskim sistemom zdajšnji ureditvi grozi propad.

Marian Šefčovič, predsednik združenja proizvajalcev pijač, je nasprotnikom kavcijskega sistema očital, da vseskozi govorijo, kako se da zdajšnji sistem izboljšati, nič pa ne rečejo o tem, kako bi to storili. »Izgubili smo zaupanje, edina rešitev je kavcijski sistem,« pravi Šefčovič in dodaja, da ima tudi industrija svoje cilje. Boštjan Okorn iz zveze potrošnikov mu je odgovoril, da podpira kavcijski sistem, saj je lepo deloval 40 ali 50 let, dokler ga niso pokvarili proizvajalci pijač s plastenkami in pločevinkami. »Zmanjšati je treba količino embalaže za enkratno uporabo,« pravi Okorn.

Kot bi rešili samo eno drevo

Joachin Quoden iz Expre je povedal, da dodatni sistem v Nemčiji stane 700 milijonov evrov ali devet evrov na prebivalca. Delovanje sistema na leto stane ravno tako 700 milijonov evrov, ki jih mora nekdo plačati. To je nevarnost za podražitev izdelkov in inflacijo. Poleg tega majhne trgovine ne bodo imele avtomatov za zbiranje, tudi zato Italija ne bo šla v kavcijski sistem. Sistem ločenega zbiranja odpadkov, ki seveda ostaja, pa se ne bo več mogel financirati, kar bo dražje za industrijo.

Goran Ambrož iz Dinosa je opozoril, da imamo opravka s 100.000 tonami komunalne embalaže in še 180.000 tonami iz drugih virov. Za dosego cilja 90 odstotkov izločenih plastenk nam manjka 600 ton. »Iščemo rešitev za 0,25 odstotka embalaže,« pravi in sprašuje, ali je res nujno vzpostaviti še tretji sistem. Predlagal je nadgradnjo zdajšnjega sistema z vrečami za plastenke.

V Kocerodu menijo, da je kavcijski sistem enako, kot bi hoteli rešiti gozd z rešitvijo enega drevesa. Ljudje bodo poskrbeli le za tisto, kar ima ceno, kavcije so tudi socialni korektiv, večina pozna primere brskanja po zabojnikih iz Hrvaške, kar je napačno sporočilo. »Sortirali smo tudi jogurtove lončke, ker smo želeli biti do okolja prijazni, a ko ti za ta material ponudijo 10 evrov na tono, te vse mine. Stroški sortiranja so bistveno višji,« je bilo slišati od komunalcev.

»Kdo je lastnik procesa? Država in ministrstva. DROE imajo nizke cilje, sortirajo le tisto, kar ima ceno. Čakamo prvo neodvisno analizo Mope, ki bo imela v ospredju koristi okolja in ljudi. Pa tudi odgovor, kaj vse bo potrošnik plačal. Vsi smo za kavcijski sistem za ponovno uporabo (steklenice), nismo pa vsi za kavcijski sistem za enkratno uporabo,« je opozoril Zupanc in očital proizvajalcem pijač, da so študijo naročili pri petih strokovnjakih, ki so uvajali kavcijske sisteme, vsaj eden pa je povezan tudi s proizvajalcem avtomatov za zbiranje plastenk. Marko Zidanšek, državni svetnik, je ob tem opozoril, da so Združeni narodi že pred leti svetu predlagali prepoved proizvodnje plastike iz nafte. »Kaj ko bi šli nazaj k uporabi vračljive steklene embalaže?« je vprašal. 

Kavcijski sistem podpirajo tudi okoljevarstvene organizacije in združenje proizvajalcev pijač. FOTO: Animaflora, Getty Images