RAZLOG ZA ODSTREL
Bomo zaradi jelenjadi res izgubili gozdove?
Lovci so lani po nalogu zavoda za gozdove odstrelili 8229 jelenov in košut. Gozdarji opozarjajo, da obžirajo drevesca, lovci pa, da je divjad zdesetkana.
Odpri galerijo
Spor med lovci in gozdarji glede višine odstrela se je razvnel. Foto: Mavric Pivk
LJUBLJANA – Slovenski lovci so lani odstrelili 12.458 divjih prašičev, kar je celih 3233 kosov več, kot so v okviru lovskoupravljalskega načrta predvideli (9225) na Zavodu za gozdove Slovenije. Kar pa po besedah direktorja zavoda Damjana Oražma pomeni kar 38 odstotkov večji odstrel kot v letu 2016.
Ko je novica o tako povečanem odstrelu pred dnevi udarila v javnost, so zlasti naravoljubci zastrigli z ušesi in dvignili svoj glas, medtem ko na drugi strani poznavalci razmer menijo, da je odstrel divjadi še prenizek, da srne, jeleni, divji prašiči, gamsi, kozorogi povzročajo veliko škodo.
Podatki o škodi po prašiču na območju Slovenije za nekaj preteklih let so po svoje šokantni. V letu 2010 so divji prašiči, ki po gozdovih nabirajo žir, želod, kostanj in preostalo, na njivah pa jim najbolj dišijo žito, oves, rž, koruzo in krompir, povzročili za 190.000 evrov škode, leta 2012 pa že za dobrih 311.000, v letu 2015 več kot 192.000. Škoda ni zanemarljiva, če pomislimo, da kmet lahko proda kilogram pridelanega žita po 20 centov. Divji prašiči v Sloveniji torej slovenskim kmetom pojedo nič manj kot 1555 ton žita. Pri čemer nismo upoštevali škode, ki jo lahko horde divjih svinj povzročijo v gozdovih.
Toda bolj kot prašičev ali medvedov, ki naj bi jih bilo tudi preveč, se gozdarji zares bojijo jelenjadi, ki menda močno vpliva na stanje in razvoj gozdov. Še več, gozdarji resno opozarjajo, da bomo ob tako velikem številu parkljaste divjadi, zlasti jelenjadi, v nekaj desetletjih izgubili gozdove.
Leta 2016 so v okviru LUN predvideli 7701 odvzem, lovci so odstrelili le 7101 kos jelenjadi, kar predstavlja le 92 odstotkov načrtovanega odvzema. Je pa po drugi strani res, da je odstrel prvič v zgodovini presegel število 7000.
V lanskem letu so načrt odstrela še povišali za več kot tisoč, in sicer na 8907 kosov. A tudi lani lovci niso bili učinkoviti in so spet dosegli le 92 odstotkov načrtovanega odstrela.
Zakaj tako visok odstrel? Direktor zavoda Oražem pojasnjuje, da so slovenski gozdovi zaradi številne divjadi v resni nevarnosti. »Zadnjih 40 let imajo slovenski gozdovi z naravno obnovo mestoma in skozi čas vedno večje težave, saj večino naravnega mladja naraščajoča rastlinojeda parkljasta divjad (jelenjad, srnjad ipd.) požre do te mere, da potomcev odraslih dreves ostane premalo, da bi iz njih nastal nekoč nov odrasel gozd,« pojasnjuje Oražem in dodaja, da jelenjad ne obžira vseh mladih drevesc enako. Najbolj so ji ljube jelke, javorji in podobni. »S tem jelenjad ustvarja monokulturo (običajno bukve), ki ni ne naravna in ne zaželena oz. stabilna.« Te procese in dejstva gozdarji spremljajo na poskusnih ploskvah že pol stoletja. »Mladje je v najbolj kritičnih območjih (Kočevsko-Belokranjsko, Notranjsko) objedeno tudi več kot 60 odstotkov. Pretežni del tega mladja nikoli ne preraste višine gobca rastlinojedov, kar pa to višino preraste, je maloštevilno ter večinoma tako poškodovano, da iz njega ni možno vzgojiti kakovostnega drevja.«
Divjad po analizah skoraj dosledno izloči vse drevesne vrste razen bukve. Oražen iz povedanega izpelje prognozo: »Današnja vrednost lesa v teh gozdovih je približno 12 milijard evrov čez 40 do 50 let pa bo največ 5 milijard evrov. Na leto to pomeni izgubo vrednosti 300 evrov na hektar gozda za lastnika.« Sliši se šokantno. A gozd ni samo les; gozdovi namreč varujejo vodne vire, so najboljši branik pred erozijo in imajo tudi druge funkcije: poleg biodiverzitetne tudi turistično, rekreativno, estetsko funkcijo. »Tako bomo državljani v naslednjih desetletjih izgubili za približno 10 drugih tirov gozda.«
Laik težko oporeka strokovni analizi gozdarjev, toda lovci so vendarle tisti, ki zelo dobro poznajo gozd in žargonsko vedo povedati: koliko kosov je na kratkem sprehodu odskočilo nekoč in kako se je zlasti jelenjad zaradi po njihovo odločno prevelikega odstrela do danes povsem zredčila. Danes 62-letni Stane Konečnik iz Banje Loke je bil 22 let poklicni lovec v LPN Snežnik - Kočevska Reka. »Ne vem, kaj posamezniki gledajo, ko hodijo skozi gozd, toda jaz vam povem, da divjadi v gozdu ni, zato ne dosežemo predpisanega odstrela. Gozd je celota, ekosistem in divjad kroži, se seli iz ene paše na drugo, in tako omogoča, da se tudi mladje razrašča.«
»Imam občutek, da je prav za vse, kar se dogaja v gozdu, kriva divjad. Tako za posledice viharja, lubadarjev, za posledice žledoloma in še kaj. Se tudi jesen suši zaradi divjadi?« se sprašuje lovec Konečnik.
Lovec in lovski kinolog Dejan Poljanšek iz LD Borovnica pove, da imajo v 3800 hektarjev velikem lovišču k sreči dovolj jelenjadi. »A tako je, ker imamo izjemno pašo in jelenjad k nam prihaja od drugod. Tako na leto odstrelimo okoli 60 kosov.«
Toda opozarja, da je stvar res presegla mejo dobrega okusa: »Pravilo veleva, da mora LD pri načrtu odstrela 20 kosov jelenjadi upleniti 50 odstotkov košut, starih več kot dve leti. A če jih 20 ali več povozi avto, moramo upleniti še najmanj 80 odstotkov načrtovanega odstrela, razen v območju volka je znižano na 50 odstotkov. To pomeni, da bi bilo v tem primeru odvzeto iz lovišča 36 košut. Kar je absurd »
V Sloveniji namreč nihče ne ve natančno, koliko jelenov ali srnic, muflonov in preostale parkljaste divjadi se pase po gozdovih. Preštete so samo zveri, medtem ko za drugo tudi v svetu nimajo prave, učinkovite metode za preštevanje.
Razumemo, da bi lovci radi imeli poln gozd divjadi, gozdarji na drugi strani pa lep, pomlajen gozd z bogato lesno zalogo. Šikara jih manj zanima. In zato včasih to ne gre skupaj. Toda lovec Konečnik kot državljan zastavlja pošteno retorično vprašanje: »Umaknimo se oboji iz gozda, pa bomo videli, ali se bo obnavljal ali ne?«
Lovec Franc Svetec iz LD Kostanjevica na Krki pa je nastalo situacijo pospremil z anekdoto, kako je Šentjernejčan ob mizi modroval, kako bodo kupili kobilo, ki bo imela žrebeta. Lahko ga bodo prodali in nekaj zaslužili. V tistem trenutku pa sinko skoči s krušne peči in se veseli: »A potem bom pa žrebička jahal,« in zajaše stol. Pa oče vstane in mu jih naloži s palico, rekoč: »Da mu boš hrbet zlomil, potem pa ne bomo nič imeli.« Fant jih je dobil, preden so sploh kupili kobilo. Tako zdaj streljamo divjad, za grehe, ki jih bo menda storila nekoč v prihodnosti!
Ko je novica o tako povečanem odstrelu pred dnevi udarila v javnost, so zlasti naravoljubci zastrigli z ušesi in dvignili svoj glas, medtem ko na drugi strani poznavalci razmer menijo, da je odstrel divjadi še prenizek, da srne, jeleni, divji prašiči, gamsi, kozorogi povzročajo veliko škodo.
Prašiči pojedo za 1500 ton žita
Podatki o škodi po prašiču na območju Slovenije za nekaj preteklih let so po svoje šokantni. V letu 2010 so divji prašiči, ki po gozdovih nabirajo žir, želod, kostanj in preostalo, na njivah pa jim najbolj dišijo žito, oves, rž, koruzo in krompir, povzročili za 190.000 evrov škode, leta 2012 pa že za dobrih 311.000, v letu 2015 več kot 192.000. Škoda ni zanemarljiva, če pomislimo, da kmet lahko proda kilogram pridelanega žita po 20 centov. Divji prašiči v Sloveniji torej slovenskim kmetom pojedo nič manj kot 1555 ton žita. Pri čemer nismo upoštevali škode, ki jo lahko horde divjih svinj povzročijo v gozdovih.Toda bolj kot prašičev ali medvedov, ki naj bi jih bilo tudi preveč, se gozdarji zares bojijo jelenjadi, ki menda močno vpliva na stanje in razvoj gozdov. Še več, gozdarji resno opozarjajo, da bomo ob tako velikem številu parkljaste divjadi, zlasti jelenjadi, v nekaj desetletjih izgubili gozdove.
Leta 2016 so v okviru LUN predvideli 7701 odvzem, lovci so odstrelili le 7101 kos jelenjadi, kar predstavlja le 92 odstotkov načrtovanega odvzema. Je pa po drugi strani res, da je odstrel prvič v zgodovini presegel število 7000.
V lanskem letu so načrt odstrela še povišali za več kot tisoč, in sicer na 8907 kosov. A tudi lani lovci niso bili učinkoviti in so spet dosegli le 92 odstotkov načrtovanega odstrela.
Zakaj tako visok odstrel? Direktor zavoda Oražem pojasnjuje, da so slovenski gozdovi zaradi številne divjadi v resni nevarnosti. »Zadnjih 40 let imajo slovenski gozdovi z naravno obnovo mestoma in skozi čas vedno večje težave, saj večino naravnega mladja naraščajoča rastlinojeda parkljasta divjad (jelenjad, srnjad ipd.) požre do te mere, da potomcev odraslih dreves ostane premalo, da bi iz njih nastal nekoč nov odrasel gozd,« pojasnjuje Oražem in dodaja, da jelenjad ne obžira vseh mladih drevesc enako. Najbolj so ji ljube jelke, javorji in podobni. »S tem jelenjad ustvarja monokulturo (običajno bukve), ki ni ne naravna in ne zaželena oz. stabilna.« Te procese in dejstva gozdarji spremljajo na poskusnih ploskvah že pol stoletja. »Mladje je v najbolj kritičnih območjih (Kočevsko-Belokranjsko, Notranjsko) objedeno tudi več kot 60 odstotkov. Pretežni del tega mladja nikoli ne preraste višine gobca rastlinojedov, kar pa to višino preraste, je maloštevilno ter večinoma tako poškodovano, da iz njega ni možno vzgojiti kakovostnega drevja.«
Lovci morajo po pravilu odstreliti predpisano število košut ne glede na število povoženih na cesti ali železnici.
Divjad po analizah skoraj dosledno izloči vse drevesne vrste razen bukve. Oražen iz povedanega izpelje prognozo: »Današnja vrednost lesa v teh gozdovih je približno 12 milijard evrov čez 40 do 50 let pa bo največ 5 milijard evrov. Na leto to pomeni izgubo vrednosti 300 evrov na hektar gozda za lastnika.« Sliši se šokantno. A gozd ni samo les; gozdovi namreč varujejo vodne vire, so najboljši branik pred erozijo in imajo tudi druge funkcije: poleg biodiverzitetne tudi turistično, rekreativno, estetsko funkcijo. »Tako bomo državljani v naslednjih desetletjih izgubili za približno 10 drugih tirov gozda.«
Streljati morajo košute
Laik težko oporeka strokovni analizi gozdarjev, toda lovci so vendarle tisti, ki zelo dobro poznajo gozd in žargonsko vedo povedati: koliko kosov je na kratkem sprehodu odskočilo nekoč in kako se je zlasti jelenjad zaradi po njihovo odločno prevelikega odstrela do danes povsem zredčila. Danes 62-letni Stane Konečnik iz Banje Loke je bil 22 let poklicni lovec v LPN Snežnik - Kočevska Reka. »Ne vem, kaj posamezniki gledajo, ko hodijo skozi gozd, toda jaz vam povem, da divjadi v gozdu ni, zato ne dosežemo predpisanega odstrela. Gozd je celota, ekosistem in divjad kroži, se seli iz ene paše na drugo, in tako omogoča, da se tudi mladje razrašča.«»Imam občutek, da je prav za vse, kar se dogaja v gozdu, kriva divjad. Tako za posledice viharja, lubadarjev, za posledice žledoloma in še kaj. Se tudi jesen suši zaradi divjadi?« se sprašuje lovec Konečnik.
Lovec in lovski kinolog Dejan Poljanšek iz LD Borovnica pove, da imajo v 3800 hektarjev velikem lovišču k sreči dovolj jelenjadi. »A tako je, ker imamo izjemno pašo in jelenjad k nam prihaja od drugod. Tako na leto odstrelimo okoli 60 kosov.«
Toda opozarja, da je stvar res presegla mejo dobrega okusa: »Pravilo veleva, da mora LD pri načrtu odstrela 20 kosov jelenjadi upleniti 50 odstotkov košut, starih več kot dve leti. A če jih 20 ali več povozi avto, moramo upleniti še najmanj 80 odstotkov načrtovanega odstrela, razen v območju volka je znižano na 50 odstotkov. To pomeni, da bi bilo v tem primeru odvzeto iz lovišča 36 košut. Kar je absurd »
V Sloveniji namreč nihče ne ve natančno, koliko jelenov ali srnic, muflonov in preostale parkljaste divjadi se pase po gozdovih. Preštete so samo zveri, medtem ko za drugo tudi v svetu nimajo prave, učinkovite metode za preštevanje.
Razumemo, da bi lovci radi imeli poln gozd divjadi, gozdarji na drugi strani pa lep, pomlajen gozd z bogato lesno zalogo. Šikara jih manj zanima. In zato včasih to ne gre skupaj. Toda lovec Konečnik kot državljan zastavlja pošteno retorično vprašanje: »Umaknimo se oboji iz gozda, pa bomo videli, ali se bo obnavljal ali ne?«
Lovec Franc Svetec iz LD Kostanjevica na Krki pa je nastalo situacijo pospremil z anekdoto, kako je Šentjernejčan ob mizi modroval, kako bodo kupili kobilo, ki bo imela žrebeta. Lahko ga bodo prodali in nekaj zaslužili. V tistem trenutku pa sinko skoči s krušne peči in se veseli: »A potem bom pa žrebička jahal,« in zajaše stol. Pa oče vstane in mu jih naloži s palico, rekoč: »Da mu boš hrbet zlomil, potem pa ne bomo nič imeli.« Fant jih je dobil, preden so sploh kupili kobilo. Tako zdaj streljamo divjad, za grehe, ki jih bo menda storila nekoč v prihodnosti!
