Poglejte, kako bo videti božič najbolj priljubljenega slovenskega župnika

»Kdo pa bo govoril o božiču, če ne duhovniki,« z navdušenjem, kot ga premore le on sam, Martin Golob, župnik v Grosupljem, na Lipoglavu in Polici, začne pogovor pred božičem, rojstvom Jezusa Kristusa. Minuli dnevi so bili zanj pestri, dejavni, predvsem pa jih je preživljal v cerkvi, kjer se je z verniki zbiral pri božični devetdnevnici in pomagal faranom, da se pripravijo na praznik.

»Obračuna z minulim letom ne delam. V taki polnosti živim ta trenutek, da ni časa, da bi gledal nazaj. Velikokrat je tako, da ljudje razmišljajo, kako je bilo, pa kako bo, pa potem kar pozabijo živeti dani trenutek. Včasih paše malce nostalgije, ko se spomniš vsega lepega,« priznava Martin, ki se zaveda, da so danes težki časi. Ne obupuje, ampak sebe in svet okoli sebe navdihuje, spodbuja.

V prihodnost gleda z upanjem

»Tudi v prihodnost rad pogledam z nekim upanjem. Predvsem v teh časih, ko je svet tako živahen. Pa žal ne v pozitivnem smislu. Mnogi se srečujejo s strahovi. Priznam, tudi sam se kdaj vprašam, kakšna bo naša prihodnost. Po drugi strani se poskušam zasidrati v sedanjost in si rečem: saj smo v Božjih rokah. Bo, kar bo. Danes je vedno, jutri nikoli, je rekel Veso v Naši mali kliniki,« v svojem slogu daje vedeti, da bo že Bog storil t(ak)o, kakor je prav.

»Mene rešuje to, da imam svojo župnijo. Zelo dobro vem, kje je moje mesto, kaj je moje poslanstvo, kje je moje sidrišče; vse ostalo je moj prosti čas, hobi,« hitro da vedeti, da se še kako dobro zaveda, da je v prvi vrsti župnik v svojih treh farah, potem pa vse drugo, kar počne takisto z navdušenjem, ki se ga človek hitro naleze.

»Najprej je na vrsti sveta spoved, potem svete maše. V adventnem času ne pijem alkohola. Ko se pripravljam na srečanje z ljudmi, tudi sebe pripravljam. Obiskal sem tudi ostarele, pa šolo otrok s posebnimi darovi,« pove, kako se sam pripravi na Jezusovo rojstvo. Hkrati je vesel, ker ljudje radi prihajajo v cerkev in tudi pokažejo vero.

Zaveda se, kje je njegovo sidrišče, kaj je njegova naloga. FOTO: Drago Perko

»Zdi se mi, da danes mnogi mladi bolj pogumno pokažejo vero kot v mojih časih. V mojih časih je bila vera bolj tradicija, danes pa sekularizacija, ki je močno ločila svet od profanega in se mora človek odločiti, pripomore, da kar poveš, na kateri strani boš. Tisti, ki so verni, so bolj odločno verni in bolj pokažejo,« opaža Martin. In v tem hipu je pozvonilo na vratih župnišča.

Bil je dobrodušni mojster, eden od domačinov, ki je prišel pomagat pri gradbenih delih, a ni našel, kje se prižge luč. Martin je to hitro rešil. Ko se je vrnil, pa je povedal, da ljudem rad prižiga luč. »Če se le da! Celemu svetu ne morem prižgati luči, kar je v dosegu moje roke, pa rad vsaj poslušam. Želim narediti, kar je v moji moči. Zelo rad prinašam luč med ostarele, letos sem jih veliko obiskal tako v Grosupljem kot po domovih za ostarele po Sloveniji,« pove. V tem adventu pa je med drugim Miklavž obdarili 900 tamkajšnjih otrok. Pohvali, kako dobro shaja z Občino Grosuplje in preostalimi civilnimi institucijami.

V kup gnoja še ni udarila strela

»Vem pa to, da je odvisno od človeka do človeka. Naučiti se moramo pogovarjati in poslušati. V naši občini me vedno radi povabijo, da blagoslavljam objekte, in na druge dogodke. Po drugi strani pa sem mi zdi, da kristjani ne smemo biti tako občutljivi. Morda kdaj kdo pove svoje mnenje, pa mi kristjani tako rečemo: preganja vero. Morda ni vedno tako,« jasno pove Martin, ki si želi, da bi bili prazniki mirni. »Za špetir ni treba veliko, pride hudič vmes, tudi med prazniki,« opozori in v isti sapi prizna, da je v preteklosti tudi slišal kaj o sebi in se ga je dotaknilo.

Martin Golob je v soboto na božični devetdnevnici nagovoril svoje farane, danes pa jih spet pričakuje v cerkvi, saj bodo slavili Jezusovo rojstvo. FOTO: Drago Perko

»Takrat sem bil precej mlajši, me je kar prizadelo. Predvsem po vaseh je to še bolj očitno. Bilo mi je nerodno, pa nisem vedel, kako naj se obnašam. Pa malce ti je smotano, ker ne veš, kaj si ljudje mislijo o tebi. Danes je drugače, to sem prerasel in se utrdil in me ne bremeni toliko. Ljudje vse sorte ugibajo. Po eni strani je fajn, da govorijo o tebi, torej si živ. A imam čisto vest, vem, kako živim, in vem, kako je v mojem življenju. Miren spim, spim zelo dobro. Tako je, če se izpostaviš, tudi tvegaš, da bo kaka strela vate udarila. V kup gnoja ni strela še nikoli udarila,« v svojem slogu odgovarja zlobnim jezikom, misli pa usmerja k ljudem, k prazniku luči.

»Zakaj je božič tako lep? To je rojstni dan našega Odrešenika. Marketing je sicer božič precej zlorabil in naredil za mnoge en žalosten dan; predvsem za ostarele, same – in predstavlja to, kar božič sploh ni. Božič je rojstvo Odrešenika in mi se tega veselimo: pa če si sam, onemogel, mlad ali star. Vse ostalo je neka romantika, ki jo človek umetno ustvarja, in ta umetnost dela druge malce žalostne. Božič je praznik, ko Bog stopi na zemljo, pokaže, kako nas ima rad in kako smo dragoceni. Božič ni spomin na daljni dogodek, je pravzaprav priložnost, da se v mojem življenju Bog rodi. Bog se konkretno rojeva v naših življenjih, točno takšni, kot smo, in v točno tako naše življenje vstopa. Je pa od mene odvisno, kako ga bom sprejel. Več ko bo umetne romantike, manj bo prostora za Boga. Večja ko je ruševina, bolj je podobna betlehemskemu hlevu. Zato je to za nekoga, ki je na tleh, neko veliko upanje. Božič je lep tudi zato, ker pride veliko ljudi k maši, veliko je srečanj, posebno vzdušje. Svoje dodajo jaslice, luči in vsa dekoracija, ki jo pripravimo, to pa je tudi odsev dela tega, kar ob božiču doživljamo v srcu. Dokaz, da se noč začne umikati in prihaja luč. Za kristjane pa je vendarle dobro, da vemo, da je to luč Jezusa Kristusa,« Martin pove o bistvu božiča, ki se ga je tudi kot otrok zelo veselil.

Dunajski zrezek in francoska solata

»Doma smo zelo lepo obhajali sveti večer. Mamica in oče sta nas že zjutraj spodbudila: danes pa bodite pridni, je sveti večer, se ne smemo kregati, moramo biti prijatelji. Saj veste, med prazniki lahko hitro pride kaka slaba volja ali pa špetir. Sam se spomnim, da je ravno na božič kaka krava v hlevu obležala. Na ta dan smo šli zvečer kmalu v hlev, da smo se potem lahko uredili. Mami na sveti večer ni šla v hlev, ker je pripravljala božično večerjo. Vedno smo imeli dunajski zrezek in francosko solato, to je bilo za nas super, včasih tudi pohan sir, v francoski solati pa domača majoneza. Še zdaj se spomnim, kako sem prvič manjkal pri tej večerji. Spomnim se, da sem bil pri nunah, kjer smo imeli korenčkovo juho. Jokal sem od žalosti. Sicer pa smo na sveti večer v hlevu tudi vse pokropili in pokadili. Po navadi sem nosil blagoslovljeno vodo ali imel kadilnico. Vmes smo molili tri rožne vence, saj imamo kar večjo posest. Med večerjo smo ugasnili televizijo, v ozadju pa je igrala kaka božična glasba, mobitelov nismo smeli imeti ob sebi. Sedeli smo za mizo in se pogovarjali. Tudi če je kdo hotel kam, ga mami ni pustila,« se rad spominja Martin dni in let, ko je gor rasel.

Posebnih zadolžitev pri postavljanju jaslic ni imel. So pa danes njegovi prazniki delavni. »Danes je moj sveti večer tak, da za druge delam praznik, in sem vesel, ker je tako,« pripomni. Nekako v duhu sv. Benedikta, čigar geslo »moli in delaj« si je izbral ob vstopu med duhovnike. Sicer pa sv. Benedikt ni edini svetnik, ki se mu redno priporoča.

»Tu so še pater Pij, zavetnik 20. stoletja, in Janez Marija Krstnik Vianney, arški župnik, ki je zavetnik vseh župnikov. Oba sta bila zelo močna svetnika, sam pa molim k njima, da bi ostal zvest in dober duhovnik. Pa še dva papeža, oba sta tudi svetnika, bi izpostavil, Janez Pavel II. in sveti Janez XXIII., imenovan tudi dobri papež. Oba sta bila vesela duhovnika, molim pa tudi k sv. Martinu, svojemu godovnemu zavetniku,« Martin pove o peterici, h kateri moli.

Pogovor pa sklene z voščilom: »Danes je vedno, jutri nikoli. Tudi če vas je kdaj strah, kar ugasnite televizijo pa pojdite k sosedu in pokramljajta, boste videli, kako je svet lep. Pa čim več hvaležnosti naj bo v svetu: ne pa toliko z zahtevami, pravicami, ampak kaj pa jaz lahko naredim. Pa ja se je Bog rodil tudi zate, draga bralka, dragi bralec Slovenskih novic. Bog se je rodil, ker te ima rad.«