Božička so vrgli s postelje

V objemu gozda, ki te dni ječi pod težo zmrzali, v leseni koči, ki jo ogrevajo le plameni odprtega ognja, drnjoha dobri mož Božiček. Priletel je naravnost s severa in v globokem spanju lovi minute oddiha, vse dokler ga ne predrami otroški vrišč.

Ob toplem ognju so prisluhnili poučni zgodbici. FOTO: Matjaž Dremelj

V zavetju dreves je skrito njegovo idilično bivališče nedaleč od Bohinja, do katerega vodi le utrjena steza, a spolzka in snežena, da do njega ne najde poti vsak nepovabljeni gost. A otroke sprejme z odprtimi rokami. Lani je na žalost moral preskočiti vesela snidenja zavoljo korone, letos pa je spet na široko razprl svoj topli objem.

Dežela izzivov

Že deseto leto je gorenjski Božiček pravi zimski hit. K njemu v tem prazničnem času drejo družine od blizu in daleč. Na registrskih tablicah je mogoče razbrati oznake od vsepovsod, žuborenje malčkov in otrok pa se meša v raznovrstnih dialektih. Letos je Božičkova dežela, ki je, kot poudarjajo organizatorji, daleč od ponorelega sveta, vse do novega leta postregla z več dnevnimi termini, ki se hitro polnijo.

»V idilični leseni koči in njeni okolici je spet zaživela zgodba pravljičnih junakov, ki si neizmerno želijo družbe rdečeličnih malčkov, ki še vedno verjamejo v pravljice,« se vnovičnega vrveža in iskric v otroških očeh spet veselijo škratki in Božičkovi pomočniki. Tudi minulo nedeljo so v nedrje gozda v gosjem redu stopicljale družinice, nadobudni malčki pa so komaj krotili korak, da je niso kar sami ucvrli k Božičku. A treba je spoštovati mir ostarelega bradača, saj, kot je pojasnila njegova osebna pomočnica, je za njim utrujajoč polet. »Otroci,« je ukrotila nemir najmlajših, starih od nič pa tam do 12 let, »Božiček smrči v koči, tako glasno, da se vse trese. Ga boste pomagali zbuditi?«

In brez obotavljanja so se malčki zadrli v en glas: »Božiček, Božiček!« A očitno je dobrega moža pošteno zdelalo, saj se hrkanje iz koče ni in ni poleglo. Nakar so glasilke zatresli še starši in družno so priklicali Božička, ki ni bil prav nič jezen, ko je moral prenehati vleči dreto. Čeprav je ob huronskih krikih telebnil s postelje. Ho ho ho, jih je radostno pozdravil in povabil bližje. »Lani se nismo videli. Bilo je žalostno leto. Tudi zdaj je moja koča premajhna, da bi vas sprejel ob toplem ognjišču, ampak s pomočniki smo zakurili ogenj na prostem, kjer se bomo pogreli, kaj zapeli, jaz pa vam bom povedal pravljico,« je Božiček nagovoril mladež.

Otroci se niso prav nič bali in strnili so krog okoli dobrotnika, skupaj zamrmrali nekaj pesmic, povedali, kaj so počeli poleti, Božiček pa jim je na koncu povedal poučno zgodbico. Druženje ob ognju je hitro minilo, saj so bili malčki že nestrpni. Zato jih je Božiček povabil na pot po zasneženem gozdu, kjer so se morali prebiti skozi pajkovo mrežo, se spustiti po toboganu skozi polhov rovček in podoživeti Božičkov polet z jelenčki na ziplinu. Kako so vriskali in koliko poguma so pokazali kratkohlačniki, ki so se neustrašno spuščali po jekleni vrvi nekaj metrov nad tlemi. Za njihovo varnost pa so skrbeli simpatični palčki. Ko so vsi prišli na vrsto, je sledila igra s starši. Otroci so se lahko preizkusili v ribarjenju na suhem, podiranju kegljev, metanju podkev v tarčo in igri človek ne jezi se na drseči podlagi.

Po slabi uri druženja pa je zvonec naznanil čas obdarovanja. Božičkove sani so se skrivnostno napolnile z darili in otroci so komaj dočakali, da je dobri mož poklical njihovo ime. Skupna fotografija pa jim bo še dolgo lepšala spomine.