Božidar, ki je raziskoval 30 let, je klesal celo za Jožeta Plečnika (FOTO)
Kraševci dobro poznajo vnetega raziskovalca kamnite dediščine Božidarja Premrla, po rodu iz Vipavske doline, živečega v Ljubljani, predvsem po treh njegovih knjigah: Kraški kruh (2016), Slavno županstvo v Koprivi (2018) in Bedenice – Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive (2019), ki jih je posvetil Koprivi in Krasu ter zanje prejel Murkovo priznanje Slovenskega etnološkega društva (2017) in Štrekljevo nagrado (2020), ki jo podeljuje občina Komen.
Zdaj se je po več kot petih letih dela, ki ga je posvetil Koprivi na Krasu, s knjigo Nesmrtni kamen in njegovi mojstri v gornji Vipavski dolini in okolici oddolžil tudi dolini, v kateri se je rodil pred petinsedemdesetimi leti. To njegovo najobsežnejše delo, sad tridesetletnega raziskovalnega dela, je prava enciklopedija stavbne in kulturne dediščine ter njunih ustvarjalcev v gornji Vipavski dolini in pokrajinah, povezanih z njo, predvsem s Krasom.
Avtor je knjigo predstavil v Vipavi, Podnanosu in Avberju, kamor ga je v obnovljeni vaški dom povabilo pred dvema letoma ustanovljeno Razvojno društvo Škauna, ki po besedah predstavnika Edija Fabjana pripravlja vsakoletne pohode po lepo označeni petkilometrski poti kavadurjev, na kateri si pohodniki lahko ogledajo razne znamenitosti, med njimi kraško škauno, po kateri si je društvo nadelo ime.
Vsebinsko jedro knjige, ki obsega 580 strani velikega formata in prav toliko slik, so poglavja o kamnosekih iz Vipave, Vrhpolja, Hrašč in Podnanosa v Vipavski dolini ter njihovih delih, zelo velik delež pa imajo tudi številni kraški kamnoseki, ki so s svojimi deli opremili mnogo vipavskih domačij, zlasti na južnem obrobju Vipavske doline, z nagrobnimi spomeniki pa skoraj vsa tamkajšnja pokopališča.
Vsa dela niso podpisana
»Najpomembnejši so bili avberski in gradenjski kamnoseki iz 19. stoletja, ki so tudi tvorci avberskega kamnoseškega stila. Med njimi imata glavno besedo brata Janez in Jakob Orel z domačije Jožkovih v Avberju. Rodila sta se v družini Janeza Orla in Marije z dekliškim priimkom Štok. Oče Janez, ki se je rodil leta 1788, je sicer v matičnih knjigah zapisan kot kmet, zdi pa se, da se je tudi on ukvarjal s kamnoseštvom in da je prav on začetnik avberskega kamnoseškega stila, ki ga najbolj izrazito predstavlja Jezusov monogram IHS s klinasto razširjenimi konci znakov in asimetričnim srcem.
Brata sta ustvarila neverjetno obsežen kamnoseški opus, ki sega od tržaške okolice prek Krasa in Vipavskega gričevja v dolino pod njim. Mnoga svoja dela sta podpisala, zato je bilo po značilnih oblikah črk, števk in okrasja mogoče prepoznati in jima pripisati še številna druga nepodpisana dela. Janez se je podpisal na koloni sosedov Mihatovih že leta 1838, ko je imel komaj enaindvajset let in še ni dosegel polnoletnosti,« je poudaril Premrl.
Jakobov podpis najdemo na nekdanji koloni Jožkovih iz leta 1843, ki je zdaj na domačiji Gregorjevih na Ravnjah na Vrheh, na hišnem portalu Fajdigovih v Ložah in na dvoriščnem portonu pri Feglaju na Vrabčah. Jakobova poklicna samozavest in ponos sta še posebno izražena v njegovem neobičajnem podpisu v nemškem jeziku na imenitnem oklepu vodnjaka Tišlerjevih iz Avberja, na katerem je upodobil Sveto družino na poti v Jeruzalem. Skupaj z bratom Janezom – a zmerom na prvem mestu – se je podpisal na kolonah Urbancovih v Podragi, Frelhovih v Škrlah v Podbregu in pri Šketčenih v Borštu pri Trstu. Njun podpis je tudi v tlaku cerkve sv. Katarine v Branici in na portonu avberskega pokopališča, na katerem je kot tretji ovekovečen zidar in kamnosek Jožef Špeh iz Avberja, ki je sodeloval z njima.
Vhod na domačijo Jožkovih od leta 1873 krasi imeniten porton, ki ga je sklesal in podpisal Janezov naslednik Franc Orel, rojen leta 1847.
Rustikalni nagrobniki
Predstavljeni so še številni drugi kraški kamnoseki, o katerih je Premrl že pisal v svojih knjigah in člankih, a je zdaj na Vipavskem in na Krasu ter v vipavskih arhivih odkril ali prepoznal še številna njihova dela. »Prvič pa je objavljen kamnolomec in kamnosek Viktor Pipan - Turkov iz Tomaja. Prav tako prvič pišem o 'finem kamnoseku' Antonu Šucu - Sovíčevem iz Dutovelj. Sam se mi je razkril z edinim podpisanim nagrobnikom na ajdovskem pokopališču. Klesarski mojster Jožef Petelin - Čelk iz Gorjanskega je za pokopališča od Vipavske doline do Črnega Vrha sklesal mnogo lepih rustikalnih nagrobnikov, medtem ko je Ignacij Guštin z Opčin zastopan samo z enim nagrobnikom v Vipavskem Križu. Emil Stojkovič iz Vrhovelj se je kot mladi kamnosek izkazal s klesanjem najzahtevnejših delov Plečnikovega spomenika padlim borcem v Vipavi, na vipavskem pokopališču pa je velik nagrobnik, na katerem je podpis kamnoseškega mojstra Antona Čufarja iz Bazovice,« našteva Premrl.
580 strani obsega knjiga.
Predstavitev obsežnega dela, v katerem je poudarek na kamnosekih, zidarjih, stavbarjih, kiparjih, podobarjih in drugih mojstrih kamna od sredine 15. stoletja do današnjih dni, je v Avberju sklenil s predstavitvijo fotografij iz knjige in pogovorom s številnimi udeleženci, še posebno z dobrimi znanci in prijatelji, ki so mu pomagali pri terenskih raziskavah in dali pomemben prispevek k bogatejši vsebini knjige, med katerimi je posebej omenil arhitektko Tejo Mržek iz Kobjeglave, avtorico številnih risb v njej.
