Bralci Novic na križarki, ki jo je krstila Sophia Loren

LJUBLJANA – Srkanje koktajlov na ležalnikih ob bazenu. Izbrane večerje, ki zadovoljijo najbolj izbirčne gurmane. Zvečer pa skušanje sreče na ruleti ali ob partiji kart ter vrtenje po plesišču, ženske v večernih toaletah in moški elegantni v smokingih. Prestiž in elitizem na najvišji ravni torej.

Tako smo si zamišljali križarjenje ter luksuzno križarko običajno v mislih postavili na turkizno modrino Karibov ali morda Sejšelov, prepričani, da je tovrstna poslastica rezervirana zgolj za najbogatejše. "Že za nakup oblek, ki bi jih morala menjavati, bi porabila več, kot si lahko privoščim. Kaj šele potovanje samo!" je upokojena Domžalčanka Vida menila, da že leta sanja nemogoče sanje. Zato je z obema rokama zgrabila priložnost, ko je v svojem izbranem časopisu Slovenske novice naletela na akcijo, ki smo jo novičarji v sodelovanju s turistično agencijo Morje možnosti – Križarjenja B2B pripravili za naše bralce in jih za še posebno ugodno ceno popeljali na enodnevno razvajanje na krovu razkošne križarke MSC Poesia, minulo soboto zasidrano v Beneški laguni. In ker smo jo že mahnili do Benetk, smo, kot bi bili na čisto pravem križarjenju, z ladje nato skočili še na kopno, v mestece na kolih.

Čeprav se sobota še ni niti dobro predramila, je skoraj petdeseterica bralcev našega in vašega časopisa živahno, z nekaj pričakovanja in vznemirjenja, na avtobusu proti Benetkam vsrkavala besede vodnika Andreja, ki je marsikomu prebudil skomine, da bi se v bližnji prihodnosti podal na nekajdnevno križarjenje.


"To ni več le za bogataše in petičneže," je namreč razblinil (najpogostejše) finančne pomisleke, saj lahko križarjenje osuši žep celo manj kot enako dolgo bivanje v hotelu. Če nekoliko zaokrožimo, boste za dan križarjenja odšteti približno stotaka – v sicer najcenejši kabini brez okna, ki pa ga verjetno niti ne potrebujete, saj se večina gostov v kabino odpravi le na nočni spanec –, v kar so vključeni spanje, vsi obroki in večina zabavnih dejavnosti, s katerimi si zapolnite čas, ko ladja reže valove od enega pristanišča do drugega. Ob tem da vam, če ste si zamislili družinski oddih, za otroke do polnoletnosti ni treba odšteti niti beliča.

Še preden smo se začeli izgubljati po plavajočem mestu, ki lahko sprejme do 3300 potnikov – ob skoraj 1100-glavi posadki in osebju –, smo morali kot čisto pravi potniki skozi celotno proceduro vkrcavanja, še najbolj podobno varnostnim postopkom na letališču. Od dvojnega pregleda dokumentov do sprehoda skozi detektor kovin.

Na krovu nas je naposled pobožala nežna morska sapica, fotoaparati pametnih telefonov pa so podivjali. Sploh ko smo stopili še v ladijsko notranjost. Tedaj so skrbi, da bi se med urami plovbe začeli dolgočasiti, v hipu pošle; nadomestile so jih tiste, da bi zmanjkalo časa za vse, kar ladja ponuja.

Knjižnica, založena predvsem z lahkotnejšim čtivom v osmih jezikih. Manjši in večji bari, vsak s svojo tematiko in prevladujočim glasbenim žanrom. Vrsta trgovinic. Nočni klub, kjer se raja do jutranjih ur. Amfiteater, kjer se dvakrat na večer odvijajo plesne in gledališke predstave ter koncerti. Las Vegas v malem z igralnimi avtomati, mizami za igre s kartami in ruleto. Otroške igralnice, kjer lahko starši brez skrbi pustijo svoje kratkohlačnike in si vzamejo nekaj časa zase. Fitnes. Na vrhnji zunanji palubi bazen, obdan z ležalniki, džakuzi, še malce višje pa igrišče za tenis, nogomet, odbojko ali košarko ter mini golf.


"Ooo, od tod ne grem!" pa je kot v zboru zapel ženski del naše skupinice, ko smo pokukali v sobe za masažo. Na vsakem koraku in za vsak okus nekaj, torej. Tudi v samopostrežni restavraciji križarke. Jagnječji kari, goveja pečenka in ribe. Takšne in drugačne priloge. Testenine. Izbor solat. Ter seveda malo morje sladic in sadja. Slišati je bilo moč le zadovoljno mlaskanje. In morda že tuhtanje, kam bi jo mahnili na čisto pravo, večdnevno križarjenje.