Bralci Novic napolnili prazen hladilnik

ČRNOMELJ –»Res je lep občutek, da so v teh norih časih še ljudje, ki jim ni vseeno za sočloveka, takšni, ki pomagajo. Res živimo skromno, zadovoljni smo z malenkostmi,« prizna 32-letna Dijana Staniša iz belokranjske vasice Male Rodine, le lučaj oddaljene od Črnomlja. Dijana in njena sestra, 45-letna Darja, mamica dveh šolarjev, 7-letnega Adorijana in leto mlajše Maje, sta skromni Belokranjki, ki sami ne bi nikoli prosili za pomoč, tudi če ne bi imeli nič za jesti. Ampak za otroka bo vedno, pribijeta. »Raje jaz trpim. Meni ni pomembno, če jem ali ne, samo da imajo otroci. In prav otroka naju držita pokonci, dajeta nama energijo, zaradi njiju sva pogumni,« pravi Darja.



Živijo v nedokončani hiši, vsakdan pa sestrama grenijo dolgovi. Za očeta in mamo je bil usoden rak, Janez je umrl pred desetimi leti, imel je 58 let, mati Darinka tri leta pozneje, pri 56. Bila sta še kako delavna, hodila sta v službo, doma pa skrbela za kmetijo in družino. »Imeli smo konje, krave, prašiče. Veliko dela je bilo in oče me je poleg poštenja naučil prav vsega dela na kmetiji, tudi moškega. Znam delati s traktorjem, orati, kositi, v gozdu sem podirala drevesa,« našteva Dijana, zadovoljna, da imajo doma vsaj vrt, ki ga s sestro pridno obdelujeta, tako da jima poleti zelenjave nikoli ne zmanjka. Poleti je res super, pravi Dijana, takrat je fižol, zelje, krompir in druga zelenjava vsak dan na jedilniku. Tudi kokoši imajo pa race, Adorijan ima veselje s ponijem, mini koza je pravi hišni ljubljenček.

Za starši ostali krediti in dolgovi

»Starši so pustili dolgove. Oče je, ko je delal na železnici, vzel kredit, da je denar vložil v kmetijo. Po njuni smrti sva s sestro poleg hiše podedovali kredite in dolgove v višini 17.000 evrov, tega pa nikakor ne moreva odplačati, saj hkrati rastejo obresti. To je prava nočna mora, to te pokoplje. Ni mi vseeno, sekiram se,« zavzdihne Dijana, ko kaže papirje bank in zavarovalnic.



S pomočjo Botrstva in Zveze prijateljev mladine Moste - Polje, nasproti jim je šla tudi Zavarovalnica Triglav, jim je uspelo enega odplačati, zdaj imata še vedno 15 tisočakov dolga. Obresti namreč rastejo, čeprav vsak mesec za poplačilo dolga nakažeta 300 evrov, kar je Dijanina celotna socialna pomoč. Zaradi dolgov je bila hiša že na dražbi, prišli so cenilci, celo kupci, ki so se zanimali za nakup in si jo ogledovali, čeprav sta dekleti vsak mesec plačevali. A več kot 300 evrov na mesec nista zmogli. V sedmih mesecih bi morali nakazati 4600 evrov. »Žalostno je, da plačuješ, oni pa ti dajo hišo kljub temu na dražbo,« razmišljata Stanišatovi. Darja je zaradi očetovega dolga pred tremi leti ostala celo brez avta, golfa trojko so ji vzeli, tako da si avto zdaj občasno sposodita od nečaka, hiša pa je pod hipoteko. Kredite odplačujeta že sedem let, a jih bosta morali še eno desetletje, saj dolgove povečujejo obresti.

Želita si službe

»Najbolj si želim dela. Rada bi šla v službo, a ne naredim zdravniškega. Zaradi depresije se zdravim pri psihiatru, glavoboli pa so včasih tako hudi, da po več dni skupaj ne morem vstati. Če bi bila v službi, med ljudmi, bi pozabila na težave, gotovo bi mi bilo bolje, pa še zaslužila bi, saj si ne želim biti odvisna od socialne pomoči,« pravi Dijana.

Sestra Darja je delala v semiški Iskri, ko pa si je zlomila roko in odšla na bolniško zaradi kompliciranega zloma komolca, ji pogodbe niso podaljšali. »Še vedno imam v roki kovinske šibke in pride trenutek, ko ne morem niti skodelice držati v roki,« pokaže roko, na kateri so še dobro vidni številni šivi. Ker gre torej Dijanina socialna pomoč za kredite, z Darjino poplačata račune pa za šolo je treba kaj kupiti, živijo s 50–100 evri na mesec, toliko jim ostane za hrano. »Otrokov oče, ki ne živi z nami, želi pomagati otrokoma do lepšega življenja. Zdaj dela prek javnih del, trudi se, a če ne gre, ne gre,« prizna Darja.

In ko ne bi bilo že dovolj hudo, je njihov dom, ki so ga starši postavili pred pol stoletja, junija lani prizadelo neurje s točo. Povsem jim je razbilo strehe domačije, voda pa je v hiši, ki ima lesene strope, pronicala v notranjost in razmočila vse, tudi pohištvo in tla. A s pomočjo dobrih ljudi jim je hišo uspelo prekriti, uredili so kopalnico, otrokoma pa sobici. Jeseni so napeljali centralno kurjavo, šele lani so dobili vodovod, prej so jim vodo vozili gasilci. »Otroka sta se vsa leta umivala v mrzli kopalnici, saj smo hišo ogrevali le z enim kaminom in štedilnikom,« prizna Dijana, hvaležna prav vsem, ki so kakor koli pomagali, da so si lahko vsaj za silo obnovili dom, tako finančno kot z materialom in ugodnimi cenami. Pri tem dekleti omenita akcijo Neurje 2018 in dobrodelni koncert pa pomoč Rdečega križa Črnomelj, občine Črnomelj, Maje Pucelj, Rotary cluba Carniola in Centra za socialno delo Črnomelj.

»In kaj bi medve brez prijateljice Rozalije Gršič! Rozi nama pomaga razumeti številne papirje,« se Dijani orosijo oči. Prav ona je Slovenske novice opozorila na stisko družine, na zapis v našem časopisu pa ste se res množično odzvali številni bralci z vseh koncev države. V hipu ste napolnili povsem prazen hladilnik in shrambo, tudi nekaj denarja sta dobili. »Dijana in Darja sta dolgo prikrivali svojo stisko, da morata odplačevati kredite in dolgove za starši. Še vedno se borita iz dneva v dan, ju je pa sram prositi za pomoč. Sta skromni, pošteni in tihi, svojih problemov nočeta obešati na veliki zvon, sta pa hvaležni za vsako malenkost. Zato dobrodošel vsakdo, ki bi bil pripravljen pomagati v kakršni koli obliki. Vsi bomo hvaležni za pomoč,« je ob tem dejala Rozalija, ki je odraščala v isti vasi, zato Dijano in Darjo še kako dobro pozna. Saj bi Darja in Dijana že kako preživeli s tem, kar imajo, najhuje je, ker stisko občutita otroka. Darja jima ne more dati toliko, kot imajo njuni vrstniki. In zaboli vprašanje sicer še kako skromnega 7-letnika, ko na sliki vidi meso, kdaj bodo tudi oni jedli kaj iz mesa.