Bralci Slovenskih novic pomagali bolnima dvojčkoma do dvigala (FOTO)

»Zdaj se je zbralo dovolj finančnih sredstev, pripravil sem teren za novo dvigalo in v začetku junija pričakujemo, da ga bodo postavili in ga bosta naša korenjaka lahko koristila,« nam je veselo razlagal mladi očka Rene Hajnc, ko smo mu izročili 3500 evrov, darilo naših bralcev, ki so prek Krambergerjevega sklada prispevali svoj delež za dvojčka, ki nujno potrebujeta dvigalo, ocenjeno na 35 tisočakov.

Zavarovalnica krije le eno terapijo na teden, kar je premalo.

»Zelo smo hvaležni vsem ljudem dobre volje, ki so tako ali drugače pomagali zbrati ta sredstva, ob tem je nekaj ostalo celo za nujne terapije,« dodaja Rene, ki komaj čaka, da bodo gradbinci opravili svoje delo.

Za mlade starše in tudi preostale bližnje svojce je sicer vedno najhujše spoznanje, da po veselem pričakovanju izvedo, da njihov dojenček ni povsem zdrav, ali pa hudo zboli tik po rojstvu. To je za mnoge največji šok v življenju, tako rekoč se jim podre ves svet. Toda velika večina mamic in očkov se ne vda usodi, temveč poskušajo na vse načine pomagati svojemu otroku, kajti takšen ali drugačen je njun. In nekaj takšnega sta doživela 31-letna Barbara Pestiček Hajnc in Rene Hajnc, ki se že 96 mesecev, od pomladi 2014, borita za sinova Jana in Nika, ki sta se rodila s cerebralno paralizo.

Borita se od rojstva

Bil je šok za mlade starše, takrat stare manj kot 23 let, a tudi izziv, da sta se s posebno energijo in močjo postavila po robu kruti usodi ter poskušata narediti vse, da bi nesrečnima fantoma pomagala, kolikor pač lahko. In borita se še danes, saj jima želita olajšati življenje, enako tudi sebi, sinova, ki odraščata, je seveda vse težje prenašati, zlasti po stopnicah. Nujno so potrebovali dvigalo, ki ga zdaj s pomočjo širše družbene skupnosti in dobrosrčnih ljudi načrtujejo zgraditi na zunanji strani hiše.

Oče je dela že začel.

»Fanta rasteta, naše moči vedno bolj pešajo in vedno težje ju je nositi. Še zlasti je hudo, ko odidem v službo, mama pa ju mora sama peljati v šolo, iz šole, na terapije in drugo. Zraven je tudi najmlajši član družine, sinek Blaž, ki bo 24. junija letos slavil 1. rojstni dan in za katerega je seveda prav tako treba skrbeti. Zelo hudo nama je, da sva morala zaprositi za pomoč, a drugače ni šlo. Ko sva vse dobro preštudirala in zaključila, da bi to olajšalo Janovo in Nikovo življenje, sva se odločila. Dvigalo jima bo omogočilo tudi nekoliko več samostojnosti, ki si je več kot očitno želita. Hkrati bo to veliko olajšanje za naju,« nam pove skromni Rene, ki je z Barbaro vesel, da so se ljudje pozitivno odzvali na njihove prošnje.

Odraščal pri babici

Očka in mamica sta nam razložila svojo žalostno življenjsko zgodbo, v kateri pa z ljubeznijo in razumevanjem premagujeta vse ovire. Rene je imel težko otroštvo, saj je po rojstvu v Mariboru, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, že pri dvanajstih letih ostal brez staršev.

Terapije so ključne za uspešen razvoj Jana in Nika. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal

Nato je odraščal pri babici v Zgornji Kungoti, leta 2012 je spoznal Barbaro iz Selnice ob Muri, s katero sta se kmalu poročila, si na Sladkem Vrhu s pomočjo dolgoročnega posojila kupila hišo in vse je bilo pripravljeno na družinsko idilo, še zlasti ko je Barbara zanosila in sta pričakovala dvojčka. Žal sta se rodila prezgodaj, pri 32 tednih. Začetki so bili težki, imela sta zgolj po 1,5 kilograma. Prvih nekaj dni so morali počakati, da so sploh videli, ali bosta preživela.

Triinštirideseti dan po porodu sta z mamo prišla domov, pri šestih mesecih pa so jima diagnosticirali cerebralno paralizo, saj je prišlo do dihalne krize in poškodbe možganov. Diagnoza je njihovo življenje obrnila na glavo, hiša, ki sta jo dve leti prej kupila, pa je bila polna stopnic. In te je čedalje težje premagovati.

Mama, ki je junija lani rodila sina Blaža, je morala zaradi nege otrok pustiti službo, nadomestilo za izgubljeni dohodek je skromno. Oče je moral zaradi finančne stiske menjati službo, da je dvojčkoma omogočil terapije. Našel jo je v Avstriji, v Gradcu, kjer dela kot hišnik, zaradi razdalje pa je pogosto odsoten.

Pravzaprav vse od aprila 2014 oziroma prihoda iz bolnišnice Rene in še zlasti Barbara svoja fanta nenehno prevažata od zdravnika do zdravnika, od zdravstvenega doma do bolnišnice in fizioterapij. Terapije so se začele že tri mesece po rojstvu, od šestega meseca pa še intenzivneje. Jan in Nik sta učenca šole s prilagojenim programom OŠ Gustava Šiliha Maribor, kamor ju mama vsak dan pelje iz več deset kilometrov oddaljenega Sladkega Vrha. V šoli imata eno terapijo na teden, kar je po splošnem prepričanju terapevtov veliko premalo.

»Potrebovala bi vsaj tri terapije tedensko, da bi se kaj poznalo v razvoju, zato jima poskušamo poleg tiste v šoli, ki jo krije zavarovalnica, zagotoviti vsaj še dve. Sami plačujemo terapije in plavanje, saj lahko le tako kaj dosežemo. Nekaj zbranih sredstev, kar je ostalo od dvigala, bo namenjeno terapijam, ki jih fanta potrebujeta bistveno več, kot jima je omogočeno s strani zdravstvene zavarovalnice,« pove oče, ki nam je pokazal, kje bo stalo dvigalo, neposredno pri parkirišču, kar je najbolj ekonomično.

»Predračun za dvigalo, ki smo ga dobili pred začetkom pandemije, je znašal 30.000 evrov, zdaj pa se je cena dvignila za pet tisočakov. Ob tem bomo morali izvesti rekonstrukcijo strehe, saj drugače dvigala ne moreš postaviti,« še pove Rene, ki skupaj z Barbaro ne misli odnehati v boju za boljši jutri svojih otrok. 

Dvojčka sta se rodila prezgodaj, potem pa so jima diagnosticirali cerebralno paralizo.