Bralci ste Dragici rešili dom

PODŽAGA – V drugi polovici novembra smo objavili zgodbo Dragice Jeršin iz Podžage, ki je bila v 65. letu življenja v nevarnosti, da izgubi streho nad glavo zaradi izvršbe, vredne 3241,43 evra. Računov za elektriko je bilo več, skupaj za okoli 3600 evrov, ob tem dolgu so se nabrali še drugi; a če ne bi poplačala največjega, bi lahko, kot je ugotavljala sama, »šla samo še pod most.« Ob tem je bila hiša, ki ji daje streho nad glavo, v zelo slabem stanju, prav tako ona.

Jeršinova je v preteklosti prebolela raka, a živi z astmo, srčnimi težavami, visokim pritiskom ter revščino. Do Slovenskih novic jo je pripeljala brezizhodnost situacije, v kateri se je znašla; denar je bilo treba zbrati do začetka decembra, časa ni bilo na pretek. Tukaj pa se je znova pokazala solidarnost naših bralk in bralcev do človeka v velikanski stiski – pokazali ste, da nimate zgolj dobrih src, ampak zlata. »Jokala sem, kako so ljudje dobri. Iskrena hvala vsem,« je ob prejetju čeka iz Sklada Ivana Krambergerja tokrat govorila Dragica, oči pa so ji namesto solz obupa kot ob prvem snidenju zapolnile solze sreče.
 

Topel dom in srce

Dragici po prebranem članku pomagajo ljudje, ki se ne želijo izpostaviti v javnosti; dovolj jim je, da pomagajo sočloveku v stiski. Dva med njimi sta spremljala razvoj dogodkov iz dneva v dan: »Dovolj pomoči je bilo in pravočasno, da ni bilo izklopa, izvršbe in deložacije.« Da ste bralci za Jeršinovo zbrali 3300 evrov, kar je bilo dovolj za poplačilo kapitalnega dolga, je bil samo prvi korak k spremembi, ki se dogaja zadnji mesec.

Dragica pripoveduje, da se je po objavi v Slovenskih novicah k njej pripeljal gospod z območja Ljubljane in ji dostavil tri metre drv: »In še dva sta prišla iz Ljubljane, pripeljala sta drva pa brikete za psa in mucice, denar …« našteva s hvaležnim nasmehom. S petsto evri stranske donacije sta bila poplačana še dva dolga. Sogovornik ob Dragici pojasni: »Njeni bivši sodelavci so včeraj pripeljali nekaj vreč in dve škatli hrane ter plačali drva, danes jih je dobila.«


Težava pa je bilo naše ponovno snidenje, saj se je pokazalo slabo Dragičino zdravje: potem ko ji iz nosu ni prenehala teči kri, je morala v bolnišnico, zadržali so jo nekaj dni: »Čez 200 skozi 100 sem imela pritiska, zdravnik je rekel, da me lahko možganska kap. Je rekel, da se moram merkati, ne smem dvigovati, ne smem vroče jesti in piti.«
A zdaj se je vrnila domov in po enem mesecu od objave je vse drugače – še njene roke, ki so bile novembra ledeno hladne, so bile tokrat ob stisku tople.
 

Prišel je tudi brat

V sobi je donela harmonika iz televizije – še ene novosti v nedograjeni hiši, kjer znova šklepeta pralni stroj, dima pa je manj, saj je bil narejen še en dimnik. Tam je tudi Dragičin brat Joško, ki ji je ravno prinesel drv: »Rabi me zdaj, ne sme težkega dvigovati. Danes jih je dobila, noter je treba zmetati,« pojasnjuje ter veselo objame sestro. Slednja je bistveno boljšega videza kot nedavno tega. »Rešujemo probleme, ki se kar kopičijo. Zdaj bo prišla položnica za bolnišnico, je še nekaj toka, ampak glavna zadeva je rešena,« še izvemo.


Tisto, kar je čudovito v Dragičini zgodbi o pomoči soljudi, je dejstvo, na katero nas opozori eden od obeh, ki želita ostati anonimna: »Tudi ljudje se združujemo: prosimo za pomoč in jo tudi dobimo. Še obstaja solidarnost.« Prav ta je tista, ki Dragici prinaša sveti praznik kot iz pesmi, ki so jo ondan peli Fantje s Praprotna: »Božični večer, vsem naj prinese spet mir, vsak naj ljubezni spet čuti dotik.« Na pomlad pa bo šla Dragi, kot jo kličejo njeni bližnji, znova na sedemkilometrski sprehod do Velikih Lašč: »Če bom zdrava in mogla, bom hodila.«