Brez nog še vedno za volan in v službo

TURNIŠČE – Kako kruta je lahko usoda, ki ti v trenutku obrne življenje na glavo, se je žal prepričal 54-letni Andrej Rotar iz Turnišča. Povsem zdrav, športnega duha, poln energije, je dobesedno čez noč postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se oče dveh otrok, 20-letne študentke farmacije Eve in 18-letnega gimnazijca Domna, ni vdal v usodo.

Trudi se živeti, kot da se mu ni zgodilo nič hudega, predvsem si želi neodvisnosti. »Ko sem se zavedel posledic svoje bolezni, sem se najprej vprašal, kako naprej. Vedno sem bil aktiven in to, da bi življenje spremljal prek interneta in televizije, zame ni bila nikakršna opcija. A ko začneš ugotavljati, kaj potrebuješ za normalno življenje, ugotoviš, da to ni samo predmet volje, ampak je tudi velik finančni zalogaj in da brez pomoči ne bo šlo,« pove.

Pri tem nikakor ni naletel na gluha ušesa! Izdatno ste mu pomagali tudi naši bralke in bralci, ki ste zanj na računu Krambergerjevega sklada zbrali kar 2400 evrov, ter mnogi njegovi znanci, prijatelji, sosedje in sodelavci. Z zbranimi sredstvi z različnih dobrodelnih dogodkov in akcij, sodelovali so tudi Lionsi, Karitas in Rdeči križ, se je nabralo dovolj denarja, da si je že lahko kupil posebej zanj prilagojen avtomobil, ostalo pa je še za dodatne terapije in za ureditev stopnic oziroma dvigala v njegovi hiši.

Vero v življenje mu je povrnila tudi lepa gesta njegovega delodajalca – podjetja Chartago iz Odrancev, ki ga kljub pogodbi za določen čas ni odslovilo. Vodstvo podjetja mu je namreč ponudilo službo, zato mu ne bo treba v invalidski pokoj.

Šele četrti poskus oživljanja uspel

Andrej, po poklicu gradbeni tehnik, se je pred dobrima dvema desetletjema iz Ljubljane z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. Aprila lani je zbolel za redko boleznijo, fulminantno meningokokcemijo z multiorgansko odpovedjo. »Bil je velikonočni ponedeljek. Še v soboto popoldne sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Prvega meseca se sploh ne spominjam, ker sem bil v umetni komi,« pripoveduje.

Deset tednov je bil na intenzivnem oddelku Infekcijske klinike UKC Ljubljana, od tega tri tedne v komi, ker so mu odpovedali notranji organi, so ga pri življenju ohranjali podporni sistemi. »V prvem tednu sem imel zastoj srca in šele četrti poskus oživljanja z defibrilratorjem je bil uspešen. Na nogah in roki se je pojavila gangrena in potrebna je bila amputacija. Najprej so mi amputirali obe nogi pod kolenom, ker se je gangrena razširila, še nad kolenom.«

Za Andreja se je po prihodu z intenzivne nege začel čas za vračanje v realnost, pri tem sta mu najbolj pomagala njegov trmasti značaj in seveda podpora družine, prijateljev in medicinskega osebja. »Popolnoma nepokreten sem bil. Niti samostojno obrniti na postelji se nisem mogel. Z mano so se začele ukvarjati fizioterapevtke in me poskušale vsaj malo razgibati,« razloži.

Doma ima kar studio za fitnes

Po dolgih štirih mesecih se je vrnil domov, kar je bil zanj nepozaben čustveni dogodek, ni pa tam dolgo ostal, saj so ga čakale terapije in rehabilitacija. Moral se je naučiti osebne higiene, kako se obleči in samostojno jesti. Med eno od terapij na URI Soča je prvič preizkusil ročno kolo, in to ga je takoj zasvojilo, za domov pa si je nabavil različne telovadne pripomočke, od uteži, elastik, žog, tako rekoč domači studio za fitnes!

Januarja letos so mu v URI Soča izdelali začasne proteze, s katerimi je pod nadzorom fizioterapevtov ponovno shodil. »Ko so me konec marca poslali domov, sem s hojico že lahko samostojno brez pavze prehodil nekaj sto metrov. Na končnem testiranju so mi rekli, da marsikdo z eno podkolensko amputacijo ni dosegel tega, kar sem jaz z dvema nadkolenskima. Ker pa hoja ni moj edini cilj, sem v URI Soča in v Murski Soboti izvajal delovno rehabilitacijo s ciljem, da si najdem ustrezno službo. Želel sem ostati aktiven član družbe, tako poslovno kot socialno. Zato me je poteza podjetja, ki mi je ponudilo zaposlitev, zelo razveselila,« nam je zadovoljno povedal Andrej.

Solidarnost sodelavcev, da te kap

»V podjetju bi lahko ugotovili, da me ne potrebujejo več, a so vseeno zame našli primerno delovno mesto. Poudariti moram, da se je pri tem osebno angažirala direktorica Sandra Županec in njena ekipa. Ne le vodstvo, tudi moji sodelavci so pokazali neverjetno dobroto, saj so v dobrem tednu dni, ko je stekla akcija zbiranja prostovoljnih prispevkov, zbrali kar 7688 evrov. Hvala vsem, od direktorice do vsakega posameznega sodelavca,« je s solznimi očmi dejal Rotar.

Pri tem bi rad poudaril, je ganjeno nadaljeval, kako pomembna je vsa ta podpora bližnjih in neznanih ljudi v najtežjih trenutkih: »V najtežjih trenutkih mi je to pomagalo premagati vse težave. Do življenja, ljudi in okolice imam zelo pozitiven odnos. Pravijo mi, da zaradi tega v ljudeh vzbujam samo dobre občutke. Ampak jaz samo vračam to, kar dobim. S pomočjo dobrih ljudi sem zdaj lahko kupil avto, ki ga bom lahko vozil sam, brez pomoči. To je pogoj za neodvisno življenje in to je bila moja največja želja,« še doda.