Brez Novic in dobrih ljudi bi brata že pobralo

ROŽIČKI VRH – V teh vročih dneh je gradbinec Jože Žigert s sodelavci, zlasti s pomočjo dobrih ljudi od blizu in daleč, in s koordinacijo Območnega združenja Rdečega križa (OZ RK) Gornja Radgona zaključil pomembno delo.

Dom bratov iz Prlekije, ki jima je še pred slabimi tremi leti grozilo, da bi ju lahko strop in streha lastne hiše pokopala pod sabo, je spet varen in urejen. Odkar smo septembra 2016 v Slovenskih novicah pisali o težavah bratov Srečka in Branka Čolnika, se je namreč vse začelo obračati na bolje.
 

Na poziv Novic ogromen odziv

Na naše pozive so se nemudoma odzvali posamezniki, društva, gospodarske družbe, ustanove in organizacije in po vloženih okoli 22.000 evrih lahko Branko in Srečko zdaj spokojno spita. Ob tej priložnosti so se pri Čolnikovih sestali nekateri, ki so najbolj zaslužni za ureditev doma, ter bratoma simbolno predali urejen objekt. Urejeno je vse najnujnejše, od stropa in strehe, sten, oken in vrat, podov in, kar je najpomembnejše, kopalnice s sanitarijami in vsem, kar spada zraven.

Predsednica OZ RK Gornja Radgona Silva Vračko je izročila posebno zahvalo gradbeniku Jožetu Žigertu, ki je naredil največje delo, večinoma brezplačno. Zahvalnico je želela izročiti tudi Marini Horvat, ženski iz Prlekije, ki že dolga leta živi v Nemčiji in je v Slovenskih novicah izvedela za težave bratov Čolnik. Slovesnosti se ni mogla udeležiti, a je jasno, da je prav ona najbolj zaslužna, da se je opravilo veliko delo. Vsem se je v odsotnosti brata Srečka zahvalil Branko Čolnik, ki je žarel od sreče, enako tudi predstavnik občine Sveti Jurij ob Ščavnici, član občinskega sveta z Rožičkega Vrha Jani Kosi.
 

Ne le streha, tudi kopalnica

Vsi so se spomnili, kako je bilo, ko smo prvič o tem poročali. Ne le streha, temveč in predvsem strop je grozil, da se bo podrl na brata, ki v hiši živita od rojstva, po očetovi smrti leta 2006 pa sta ostala sama. Na naše pisanje so se hitro odzvali nekateri posamezniki, seveda tudi OZ RKS Gornja Radgona, CSD Gornja Radgona in občina Sv. Jurij ob Ščavnici.

V dogovoru z lokalnim podjetnikom Žigertom so uredili najnujnejše, predvsem streho in strope, zazidali so propadajoče stene, tako da življenje v hiši ni bilo več nevarno. Je pa takrat ostalo še veliko nedokončanega, a žal je okoli 10 tisočakov, kolikor je bilo na voljo, hitro splahnelo, tako da se ni dalo več narediti. Med najnujnejšim je bilo treba urediti kopalnico. To so zaznali tudi odgovorni v lokalni skupnosti ter na CSD Gornja Radgona, a žal vira sredstev niso našli.

Toda avgusta lani se je Čolnikovima nasmehnila sreča, saj je na počitnice v rojstno Prlekijo iz Nemčije prispela Marina, ki je že kot otrok odšla v Nemčijo. Ko ji je pred dobrima dvema letoma umrl mož, je ostala sama s tremi otroki in njihovimi družinami. Kot nam je povedala, je v življenju veliko delala, zato zdaj s solidno pokojnino lepo živi in zlasti poleti rada obišče rodno grudo.
 

Božička iz Nemčije

»Tokrat sem želela nekomu od rojakov malo pomagati in sem naletela na starejši izvod Slovenskih novic. Ko sem videla žalostno zgodbo bratov Čolnik, sem se takoj odločila, da bi pomoč namenila prav njima,« nam je razlagala Marina, s katero smo takrat obiskali brata. Kot dobra vila jima je pomagala prav pri ureditvi kopalnice, saj ne more dojeti, da v tem času še nekdo živi brez najbolj osnovnih reči.

»Spominjam se, kako je bilo nekoč težko tudi meni, ko sem kot otrok začenjala svojo poslovno pot v tuji državi. Treba se je bilo veliko odrekati, predvsem pa veliko delati, da se je vse uredilo, kot sem si želela. Zato zdaj z veseljem pomagam, če le lahko. Lepo je, da v Novicah pišete o takšnih ljudeh, ki jim je usoda obrnila hrbet, in potem jim lahko drugi po lastnih zmožnostih pomagamo,« je povedala skromna Marina, ki je takoj stopila v kontakt z OZ RKS Gornja Radgona.

Marina je v tem času večkrat obiskala brata Čolnik in jima v slogu prave Božičke prinesla vedno nova darila, za kuhinjo, spalnico ipd. Tako je poleg nekaj tisoč evrov za kopalnico pripeljala veliko robe. »Zelo sva hvaležna gospe Marini in vsem, ki so tako ali drugače pomagali, da imava urejen dom,« nam je povedal skromni Branko, ki je hvaležen tudi Slovenskim novicam, brez katerih ni prepričan, ali bi z bratom še živela.
 

Preživita z nekaj sto evri na mesec

Ob tem je mislil na hišo, ki ji je grozilo, da se bo ob malo večjem snegu porušila. Še pred tremi leti brata z vinorodnih hribčkov Kapelskih goric nista imela mirnega spanca in sta se bala prihajajoče zime. A čeprav jima že od otroštva skupaj z nekaj let mlajšo sestro, ki je zdaj »na svojem v Lendavi«, kakor sta povedala, ni bilo postlano z rožicami, se je stanje še bistveno poslabšalo, ko sta ob osamosvojitvi leta 1991 ostala brez mame Jožefe in 15 let pozneje še brez očeta Jakoba.


Ta je bil gradbinec in je znal marsikaj postoriti, doma so redili tudi nekaj prašičev, imeli so vinograd in sadovnjak. Pozneje pa ... Saj ne, da si brata ne prizadevata, a pač po svojih zmožnostih. Branko je zaposlen v Zavodu Detel v Murski Soboti, centru za vključevanje invalidov v delo, kjer zasluži nekaj sto evrov na mesec, Srečko pa poskuša priložnostno zaslužiti kakšen evro. Za hrano še povežeta mesec z mesecem, za vložek v zidove in streho pa nista imela.