Brez premogovnikov, brez tretjine elektrike (FOTO)

Odkar prirejajo skok čez kožo, je med rudarje skočilo 3867 novincev, to je dijakov rudarske, strojne in elektrosmeri ter v zadnjih letih tudi inženirjev rudarstva in geotehnologije. Včasih so mladi rudarji morali preskočiti jašek. Ti so sčasoma postali preširoki, zato so rudarji začeli skakati čez kožo, ki so jo včasih uporabljali za zaščito zadnje plati v ozkih rudniških jaških. Skok s tribune spremljajo številni rudarji, oblečeni v uniforme. Ob rudarskem prazniku so v Velenju na tradicionalnem skoku čez kožo v rudarski stan pospremili 34 novincev, ki jim parada in celotna slovesnost pomenita veliko, kot je rekel eden od njih Žiga Šolinc: »Zdaj lahko knape kličem kot svoje brate, in to ni kar tako.« Lan Bašič Kranjec pa je dodal: »Že moj ded je delal v premogovniku. Ves čas sem si želel postati rudar. Zaradi plače in zaradi bratstva, kameradstva.«

Pred skokom je obvezen vrček piva.

Slovenija bo po letos sprejeti nacionalni strategiji iz premoga izstopila leta 2033, a na slovesnosti smo slišali več opozoril in pozivov k premisleku o tej letnici. Tudi navzoči minister za gospodarstvo Matjaž Han je spomnil, da so že njegovi predhodniki na ministrstvu predlagali letnico 2038, in dodal, da bi Slovenija lahko še enkrat premislila.

»Če bomo zapirali premogovnik, bomo – hoteli ali ne – ostali brez ene tretjine električne energije, ker nimamo alternativ. Nikjer ne moremo te energije dobiti razen v uvozu. Ta pa bo zelo cenovno zahteven. Tega državljanom Slovenije ne privoščim,« je po sobotnem 61. skoku čez kožo dejal rudarski strokovnjak in nekdanji direktor Premogovnika Velenje (PV) Franc Žerdin, ki je opravil tudi častni skok čez kožo. Letos je bilo novincev 34, dvakrat manj kot še pred nekaj leti. Žerdin je dejal, da je antireklama premogovniku naredila svoje: »Tudi rudarji lastnih otrok ne navdušujejo več za rudarski poklic. To je hudo. Bojim se, da bomo prihodnjo delovno silo iskali v drugih republikah bivše Jugoslavije in bomo srečni, če jo bomo dobili.«

Skok čez kožo se začne s parado iz središča Velenja.

Generalni direktor PV Janez Rošer je poudaril, da ne držijo navedbe, da premoga ni dovolj: »Zaloge so konec leta 2021 znašale več kot 102 milijona ton in glede na predvideno dinamiko odkopavanja zadoščajo za normalno obratovanje še nekaj desetletij.« Dodal pa je, da se je treba za morebitno podaljšanje obratovanja odločiti čim prej, saj bo leta 2033 prepozno, ker morajo pravočasno izdelati jamsko infrastrukturo. »S premogom bomo zeleni prehod lažje dosegli, saj bomo z njim še naprej zagotavljali stabilnost in zanesljivost slovenskega energetskega sistema ter skrbeli, da bo Slovenija čim bolj samozadostna in neodvisna od uvoza,« je še dejal Rošer. Dodal je, da je premog edini energent, ki ga imamo v Sloveniji, zato je treba postopati »razumsko in optimalno«.

Razmišljanja o novi letnici

Skok v negotovo prihodnost.

Navzoči gospodarski minister Matjaž Han je dejal, da je dobro poslušal in slišal opozorila Žerdina: »Smo v nekih globalnih spremembah, vojna je, imamo problem z energijo in mislim, da bi lahko Slovenija še enkrat premislila, kdaj in na kakšen način se bo zapiral rudnik v Velenju. To je moje osebno stališče, ki pa si ga upam zmeraj deliti,« pravi Han, saj se mu zdi, da so bile mogoče nekatere zadeve prehitro in tudi nerealno planirane: »Mislim, da se je treba glede na situacijo še enkrat usesti in realno oceniti, kdaj je tista prava letnica za to, da bomo postopoma zaprli rudnik, dali ljudem in Šaleški dolini neko prihodnost, in to je treba sprejeti zdaj.«

Častni skok je opravil rudarski strokovnjak in nekdanji direktor velenjskega premogovnika dr. Franc Žerdin (levo), njegov boter je bil generalni direktor dr. Janez Rošer.

Premogovnik sicer posluje z izgubo, lani je je pridelal 35 milijonov evrov, Rošer upa, da bo letos manjša. Poudarja, da je ključni razlog za izgubo dejstvo, da je cena premoga nespremenjena že od leta 2015. Dodal je, da je zato nujno, da premogovnik, lastnik, to je HSE, in država sklenejo glede cene kompromis: »Ključna težava so dolgoročne pogodbe. To temo poskušamo načeti. Gre za dolgoročne, tudi meddržavne pogodbe, odnos do evropskih institucij, kjer so bile te pogodbe zapisane.«

Polne tribune knapov.

Čeprav časi niso več taki, kakršni so bili, je Žerdin dejal, da bi si še enkrat izbral poklic rudarja: »Rudarstvo je meni dalo vsebino in brez njega nikoli ne bi bil to, kar sem. Večno sem hvaležen, da doma nismo imeli denarja, da bi se šolal kje drugje, in večno sem hvaležen, da je bilo v Velenju šolanje zastonj. Tudi prvo obleko v življenju sem dobil v Velenju in to mi zelo veliko pomeni.«