Brez ustreznih stez ne bo rib

Prehodnost rek za ribje migracije je bila glavna tema generalne skupščine Evropske ribiške zveze (EAA – European Anglers Alliance) na Bledu, ki jo je organizirala Ribiška zveza Slovenije. Kako torej to omogočiti skupaj z ohranjanjem populacij avtohtonih vrst rib in naravnih habitatov zanje, tako v rekah, jezerih in morjih Evrope.

Igor Miličić, tajnik Ribiške zveze Slovenije, je povedal, da je eden pomembnih dosežkov skupščine, da bo odslej članica Evropske ribiške zveze tudi Zveza za športni ribolov na morju Slovenije, ki združuje 1000 slovenskih morskih ribičev, saj bodo tako lahko iz prve roke dobivali pomembne informacije tudi o stanju ribje populacije v Jadranskem morju. Še naprej pa pogrešajo Hrvate.

Čeprav skupna stališča držav članic EAA o specifičnih problemih še pripravljajo, je že znano, da bo zveza večino energije usmerila v implementacijo evropske vodne direktive za zagotovljeno prehodnost rek na vseh tistih delih, kjer so zgrajene hidroelektrarne, pa naj bodo velike ali male. Bistveno je, da so ob njih urejene funkcionalne ribje steze, ki omogočajo prehajanja rib v obeh smereh tudi v praksi in ne le na papirju. Zdaj je preveč takih, ki so za ribe neprehodne. Zato jih veliko pogine, ko jih v želji po selitvi potegne v turbine.
 

So hidroelektrarne res ekološke?

Prizadevali si bodo razbiti tudi mit, da je elektrika, proizvedena v hidroelektrarnah, zelena energija. V primeru Slovenije so sicer veseli, da jim je s pomočjo nevladnikov in lokalnih skupnosti uspelo preprečiti gradnjo hidroelektrarn na Muri, se pa bojijo, da bo zdaj še večji pritisk energetskega lobija za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi. Če jim bo to uspelo, bi lahko še bolj ogrozili obstoj in migracije sulca, ki je prav v tem delu najbolj vitalna in pogosta ribolovna vrsta rib.


Doslej ob njih (razen na HE Blanca) še ni nobene funkcionalne ribje steze. Načrtovalci HE se namreč ne zavedajo, da bi preveliko število malih in velikih hidroelektrarn na rekah in potokih lahko ogrozilo staleže sulca, soške in potočne postrvi ter lipanov, s tem pa bi se lahko odrekli tudi ribolovnemu turizmu. K nam hodi precej takih, ki jih zanima predvsem ribolov.

Evropske države se morajo lotiti skupnih ukrepov, naj gre za gradnjo hidroelektrarn na rekah, ki tečejo skozi več držav (problem zamuljenosti Drave pri nas, ki nastaja zaradi spuščanja mulja vanjo z avstrijske strani), ali pa migratorne ribojede ptice in živali, kot so kormorani, sive čaplje in vidre. Dokler v zvezi s tem ne bo usklajenega delovanja vseh držav, pravi Miličić, ukrepi ne bodo učinkoviti. Kormoran se bo, če ga bodo uspešneje preganjali v Nemčiji, pač preselil v Avstrijo ali Slovenijo oziroma tja, kjer bo imel več miru. To pomeni, da bi morali odstrel izvajati po vsej Evropi naenkrat.


Ker v Evropi nimamo več naravnega okolja, temveč kulturno krajino, bi se morali zavedati, da v primeru premajhnega števila rib v vodotokih in prenamnoženih vider ali sivih čapelj zadnje ne bi smele biti popolnoma zaščitene, saj gre to na škodo prvih. Ko je ravnovesje porušeno, je treba ukrepati, sicer zadeve uidejo izpod nadzora kot pri medvedu ali volku.