GANLJIVA ZGODBA BREZDOMCA
Brezdomec Mihi: Hčeri bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, imam baje že vnučke. Veš, ne vem, kje sem zaje**al
Nekoč je bil gospod. Veliko je znal popraviti. Potem je izgubil delo, prvi sin se je ponesrečil, drugi naredil samomor. Žena ga je zapustila, zatem je ostal brez stanovanja.
Odpri galerijo
Brezdomec na klopi pred Frančiškansko cerkvijo. Fotografija je simbolična, to ni Mihi. FOTO: Marko Feist
Prihaja 10. oktober, mednarodni dan brezdomcev in ob tem je društvo Humanitarček na svojem facebook profilu objavilo ganljivo zgodbo zdajšnjega brezdomca, nekoč pa gradbenega delavca, očeta štirih otrok z imenom Mihi, ki si najbolj želi, da bi se lahko opravičil ženi in videl svoji hčerki ter vnuke, ki jih še nikoli ni.
Zapis ni lektoriran:
In …
To je Mihi.
Tisti Mihi, ki mu pravite klošar ... smrdljivec .. capin ... alkoholik ...
Tisti Mihi, ki bo s sklonjeno glavo rekel "ja, pa saj sem vse to" ...
Tisti Mihi, ki mi že nekaj let zbira jesenske liste v preproste šopke, da jih podarja naprej - brez pričakovanj.
Tisti Mihi, ki ne sanja več.
»Jaz sem brezdomec že 20 let pa še več. Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima ... pljučnica... al pa oni KOPB. Vesel sem, kadar je zima mila, pa da dobim prostor v zavetišču in da mi cankne kdaj kakšen evro v roko ali v kapo. Kakšen revež sem, če zdaj razmišljam.
Samo veš, bil sem kar gospod. Sem bil delavec, sem znal popraviti vso veliko mašinerijo, od bagerov, pa vrtalnikov, pa radijev. Sem delal za veliko gradbeno podjetje. So mi dali večjo plačo, no malo več takratnih tolarjev. Nisem pa bil zavarovan pa nismo nikoli meli na pogodbo. In potem so začeli odpuščati, jaz sem bil v tretji skupini. Ajde, Mihi - idi, po tolkem času. Delovodja mi je še za špricer dal za na tazadnji dan. Takrat smo vedno šli po šihtu na špricer. Taka je bila navada.
Žena ni delala, je vedno skrbela za najine 4 otroke. Ko sem nehal delati, sta dva sinova ravno hotela it študirat, eden za mizarja pa eden čez eno leto za kuharja. Pa nismo za obe vozovnici pa vse stroške meli in smo se najprej v garsonjero selili. Starejši je šel za mizarja, pa je tisto poletje po prvem letniku se ponesrečil. Je šel prvič s prijatelji na morje, veš. So šli fantje dol v Savudrijo, pa se je šleper zaletel v njih, sta dva umrla, eden pa je bil dolgo v komi. Štefko je bil kot jaz, res deloven. Jaz sem se potem na špricer navadil. Štefko je bil moje izročilo, ali kako se reče. Marica me je potem zapustila, si je našla delo čistilke in je šla potem na vas živet. Se nisva nikoli čist ločila, ni bilo denarja za odvetnike. Sem potem enkrat izvedel, da pri novem gospodu živi. Na kmetiji, veš. Si je vedno želela imeti zemljo. Tamlajši Rok je po nesreči slabo končal šolo, je z menoj posedal po gostilni. Sva pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak. Kar tako, veš. Obe tamali punci pa sta tako šli k Marici. Nisem nikogar videl že 22 let. No, od leta 1994. 1996 pa sem moral iz stanovanja. Saj včasih sem še komu kaj popravil, samo so mi raje dali flašo kot pa tolarje. Eto, pa sva jaz pa spricerček na ul'ci. Denar dam za cigarete in vino. Malo mi je pol bolj lahko, pa želodec tako ni več navajen, da je. Ni tako zelo zajebano, pa dan prej mine. Najboljši so kaki dnevi, tam okrog Božica. Dajo ljudje tudi po 2€. Pa zadnjic mi je ena gospa dala eno celo čokolado, ne kar neko. Ampak ono, s celimi lešniki veš, MILKA! Glej, imam še vedno ovitek. Je bila dobra.
Kaj pa sanjam? Marici bi se rad opravičil; pa noče govorit z menoj. Pa hčere bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, mam baje že vnučke. Veš, ne vem kje sem zaje**al. Tam v Jugi, tam smo vsi zaupali. Samo veš, taveliki so si dovolj nakradli, mi tamali, pa sedaj od zaupanja ne moremo živet.«
Ne omahujte in poiščite v teh dneh nekoga z roba, podarite mu pozdrav, nasmeh. Kupite svoj izvod časopisa Kralji ulice. Tako spodbujajo v društvu Humanitarček in pridružujemo se tudi v našem uredništvu.
Zapis ni lektoriran:
In …
To je Mihi.
Tisti Mihi, ki mu pravite klošar ... smrdljivec .. capin ... alkoholik ...
Tisti Mihi, ki bo s sklonjeno glavo rekel "ja, pa saj sem vse to" ...
Tisti Mihi, ki mi že nekaj let zbira jesenske liste v preproste šopke, da jih podarja naprej - brez pričakovanj.
Tisti Mihi, ki ne sanja več.
»Jaz sem brezdomec že 20 let pa še več. Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima ... pljučnica... al pa oni KOPB. Vesel sem, kadar je zima mila, pa da dobim prostor v zavetišču in da mi cankne kdaj kakšen evro v roko ali v kapo. Kakšen revež sem, če zdaj razmišljam.
Samo veš, bil sem kar gospod. Sem bil delavec, sem znal popraviti vso veliko mašinerijo, od bagerov, pa vrtalnikov, pa radijev. Sem delal za veliko gradbeno podjetje. So mi dali večjo plačo, no malo več takratnih tolarjev. Nisem pa bil zavarovan pa nismo nikoli meli na pogodbo. In potem so začeli odpuščati, jaz sem bil v tretji skupini. Ajde, Mihi - idi, po tolkem času. Delovodja mi je še za špricer dal za na tazadnji dan. Takrat smo vedno šli po šihtu na špricer. Taka je bila navada.
Žena ni delala, je vedno skrbela za najine 4 otroke. Ko sem nehal delati, sta dva sinova ravno hotela it študirat, eden za mizarja pa eden čez eno leto za kuharja. Pa nismo za obe vozovnici pa vse stroške meli in smo se najprej v garsonjero selili. Starejši je šel za mizarja, pa je tisto poletje po prvem letniku se ponesrečil. Je šel prvič s prijatelji na morje, veš. So šli fantje dol v Savudrijo, pa se je šleper zaletel v njih, sta dva umrla, eden pa je bil dolgo v komi. Štefko je bil kot jaz, res deloven. Jaz sem se potem na špricer navadil. Štefko je bil moje izročilo, ali kako se reče. Marica me je potem zapustila, si je našla delo čistilke in je šla potem na vas živet. Se nisva nikoli čist ločila, ni bilo denarja za odvetnike. Sem potem enkrat izvedel, da pri novem gospodu živi. Na kmetiji, veš. Si je vedno želela imeti zemljo. Tamlajši Rok je po nesreči slabo končal šolo, je z menoj posedal po gostilni. Sva pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak. Kar tako, veš. Obe tamali punci pa sta tako šli k Marici. Nisem nikogar videl že 22 let. No, od leta 1994. 1996 pa sem moral iz stanovanja. Saj včasih sem še komu kaj popravil, samo so mi raje dali flašo kot pa tolarje. Eto, pa sva jaz pa spricerček na ul'ci. Denar dam za cigarete in vino. Malo mi je pol bolj lahko, pa želodec tako ni več navajen, da je. Ni tako zelo zajebano, pa dan prej mine. Najboljši so kaki dnevi, tam okrog Božica. Dajo ljudje tudi po 2€. Pa zadnjic mi je ena gospa dala eno celo čokolado, ne kar neko. Ampak ono, s celimi lešniki veš, MILKA! Glej, imam še vedno ovitek. Je bila dobra.
Kaj pa sanjam? Marici bi se rad opravičil; pa noče govorit z menoj. Pa hčere bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, mam baje že vnučke. Veš, ne vem kje sem zaje**al. Tam v Jugi, tam smo vsi zaupali. Samo veš, taveliki so si dovolj nakradli, mi tamali, pa sedaj od zaupanja ne moremo živet.«
Ne omahujte in poiščite v teh dneh nekoga z roba, podarite mu pozdrav, nasmeh. Kupite svoj izvod časopisa Kralji ulice. Tako spodbujajo v društvu Humanitarček in pridružujemo se tudi v našem uredništvu.
