Brigita Langerholc: V dveh letih sem bila dvakrat noseča, zapadla sem v poporodno in pokarierno depresijo
Življenjska zgodba naše odlične atletinje Brigite Langerholc je navdušujoča in pravzaprav neverjetna; od deklice, ki je otroštvo preživela večinoma po bolnišnicah in ji strokovnjaki niso dali veliko možnosti, do izjemnega uspeha na olimpijskih igrah. Danes brez dlake na jeziku spregovori tudi o svoji depresiji, pa časih, ko je bila z družino zaradi finančne stiske le 'na vodi in kruhu'.
»Tako v športu kot v življenju je polno padcev, s svojo izkušnjo pa želim sporočiti, da je vedno upanje,« pravi 46-letna Gorenjka, ki je, potem ko je prebolela depresijo, vstala kot feniks, prerojena in živi svoje poslanstvo; je mentorica mentalnih in dihalnih tehnik, danes tudi drugim pomaga narediti tisto, na kar je sama predolgo čakala: pomaga jim narediti korak naprej do cilja.
Nasvet staršem
Več kot dve desetletji sta že minili, bilo je poleti 2000, ko se je Brigita zapisala v zgodovino slovenskega športa z odličnim 4. mestom v teku na 800 metrov na poletnih olimpijskih igrah v Sydneyju. A njena pot do vrhunske športnice je bila zelo nenavadna. Zaradi astme je odraščala dobesedno v bolnišnicah in kot bolehen otrok je ure telesne vzgoje obiskovala skupaj z invalidnimi otroki s prilagojenim programom. Spominja se, da je v prvem in drugem razredu osnovne šole pri telovadbi odstopala v negativo, potem pa nenadoma v pozitivno smer, njen talent so prepoznali učitelji. Pravi, da vrhunski šport ni zdrav, a sama je imela srečo, da je iz njega izstopila bolj zdrava, kot je vstopila vanj.
»Opažam, da danes mladi prehitro stopajo na pota vrhunskega športa. Zato staršem svetujem, naj otroke v šport usmerjajo postopoma. Pri nas mnogokrat športna pot mladih poteka prehitro. Tako od košarkarjev in nogometašev poslušam, da otrok, čeprav še ni dosegel zahtevane starosti, na primer kar preskoči iz kategorije U12 v U14, kar ni prav, saj mora fiziološko in psihološko dozoreti. Zato žal dostikrat opažam, da precej mladih pregori, preden pridejo do kategorije mlajših članov ali članov. Tu pomembno vlogo odigra tudi trener; pameten trener bo počasi gradil napredek in postopoma delal na razvoju mladega športnika. Ampak danes, ko je šport odvisen od denarja, je sistem naravnan tako, da so potrebni čimprejšnji rezultati, temu pa se le redki trenerji uprejo,« razlaga Brigita. Vse je mogoče doseči s potrpežljivostjo, pravo prehrano in predanostjo zastavljenim ciljem, zdaj pa Brigita pomaga športnikom z mentalnimi tehnikami. Pa ne le športnikom, temveč tudi vsem, ki se želijo poglobiti vase in tako lažje sprejemati izzive.
Do cilja in naprej
Brigita svojo življenjsko pot deli v tri obdobja. Prvo je bilo tisto, ki ga je preživela kot bolna deklica v bolnišnicah, sledi čas vrhunske športnice, ko se je udeležila več svetovnih in evropskih prvenstev ter postavila tudi več rekordov, potem pa obdobje depresije in prerojenja ter novega poslanstva. Vsa tri opisuje knjiga o njenem življenju, ki jo je spisal Jure Aleksič in je lani izšla pri založbi Chiara, nosi pa naslov Do cilja in naprej.
»Že kot otrok sem imela čustvene stiske. Pisala sem dnevnik, papir in svinčnik sta bila moj najboljši terapevt. Kasneje sem objavljala na facebooku in si tako čistila dušo,« je pred dnevi dejala v Škocjanu na Dolenjskem, kamor je prišla na povabilo knjižničarke Zale Štamcar, ki je pred nabito polno dvorano Metelkovega doma tudi vodila pogovor z nekdanjo športnico, ki se je travme, da je bolehna, dokončno rešila prav na olimpijskih igrah z doseženim četrtim mestom. Takrat je končno doumela, da je enaka med enakimi.
Po koncu športne kariere si je z možem Urošem ustvarila družino. »V dveh letih sem bila dvakrat noseča, zapadla sem v poporodno in pokarierno depresijo. Takrat nisem uporabljala alternativnih metod, s katerimi sem se srečala že v času študija in športne kariere, ker enostavno nisem bila sposobna, znašla sem se v neki notranji temi. Kar precej časa, kakšnih 6 do 8 mesecev, sem potrebovala, da sem prepoznala depresijo. Ko pa sem dobila diagnozo, sem začela delati na sebi. Pomagali so mi že sprehodi, pa povezovanje z naravo. Narava me je zdravila, nikoli pa nisem posegla po antidepresivih. Veliko mi je pomagal tudi bioterapevt Marjan Ogorevc, imela sem več hipnoz. Skupek vsega me je rešil,« iskreno pove Langerholčeva, ki danes z žalostjo ugotavlja, da imajo številni težave z depresijo, tudi mladi, saj je dveletno zaprtje družbe zaradi covida na duševnem zdravju pustilo hude posledice: »Zato je pomembno, da si težave, če jih imamo, priznamo, se o njih pogovorimo doma, s prijatelji, pri nas je namreč depresija še vedno neki tabu. In seveda poiščemo pomoč pri zdravniku, lahko pa tudi v alternativnem zdravljenju, če tako čutimo. Vedno poudarjam, da moramo biti pozorni na svoje počutje, v primeru tesnobnosti pa tudi ni pametno sprejeti prvih ponujenih antidepresivov. To je sicer najlažja pot, a te hitro potegne vase in težko izstopiš.«
Ko so Langerholčevi postavili diagnozo depresija, se je z družino, možem in tremi dekleti preselila na deželo, v zdravo okolje, se začela gibati. In njen tek? Brigita Langerholc je leta 2018, ko je pretekla newyorški maraton, tekaške copate obesila na klin. V smehu pravi, da je bilo preveč naporno, si pa zdaj mišično maso pridobiva s plezanjem v dvorani in športnimi aktivnostmi v naravi, z družino hodijo v hribe, smučajo in še kaj. Le tek jo je čisto minil.
