Büjraši so kljubovali poplavam
V idilo, ki jo ponuja Otok ljubezni v Ižakovcih, je svojčas hodila na oddih tudi beltinska grofica Marija Zichyi. Na Otoku ljubezni so številni objekti, v katerih je shranjeno in predstavljeno büjraško ter brodarsko orodje. Za Ižakovce so še posebno značilni büjraši, ki so nekoč opravljali dela na reki Muri, to je bil čas, ko se je še ročno varovalo in utrjevalo obrežje Mure, in sicer pred velikimi vodami in poplavami.
Vemo, Mura je nepredvidljiva ravninska reka, ki je poplavljala skozi stoletja, odnašala mline in brode ter si ob velikih deževjih in naraslih vodah poiskala nove poti. Voda je pogosto odnašala celotne njive, s tem pa tudi hrano ljudem, njihova domovanja in celo življenja. Tedaj je iz büjraštva nastal poklic – büjraš.
Pauši in traverze
Delo büjraša je bilo (fizično) izjemno zahtevno. Uporabljali so naravni material: vejevje so zvezali skupaj v pauše, dolge do štiri metre. Nato so vse skupaj povezali med seboj ter dodali še približno dva kubika kamenja. To gmoto so imenovali volclin, slednjega pa je nato šest büjrašev spustilo ob breg reke.
Čez čas, ko je volclin zamuljilo in ga je obraslo vodno rastlinje, ki je vzklilo iz paušev, se je zavarovala tudi prodnata in mehka struga.
Z volclini so tako utrjevali brežino Mure, varovali pa so jo tudi z betonskimi kvadri, imenovanimi kubiki. Kubike so polagali na predhodno naložene volcline. Od brega Mure do sredine struge in še vzdolž so nastajale traverze, ki so pripomogle, da se je moč valov in vrtincev razbijala.
Büjraštvo, z njim vred pa tudi büjraš, je zamrlo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo ustanovljeno podjetje Vodno gospodarstvo Mura in je delovalo vzdolž celotne Mure. Za büjraša je bilo značilno predvsem lokalno usmerjeno delovanje.
Orodje
Legendarni ižakovski büjraši so uporabljali posebno büjraško orodje, denimo sekirico, s katero so v murskih gozdovih izsekavali vrbove veje za izdelavo paušev. V poškodovano brežino so s sekirico zabili lesene kole in jih potem prepletli z vejevjem. Med pripomočki so bile še železne lopate, ki so jih uporabljali pri izdelovanju volclina. Šefa je bil trinajst metrov dolg in dva metra širok transportni čoln, s katerim so se prevažali po Muri; z njimi so prevažali kubike, pauše, kamenje in drug naravni material.
Pa še to: Turistično društvo Büjraš Ižakovci nadaljuje in ohranja tradicijo büjraštva. Obiskovalcem so že večkrat prikazali delo in opravila, ki jih je moral obvladati büjraš; vselej so jim postregli tudi z büjraško malico in pijačo, domačim rdečim vinom iz trte samorodnice.
