Burbonke so pohitele
Zbirka zgodovinskih vrtnic na Kostanjevici nad Novo Gorico velja za tretjo največjo v Evropi.
Odpri galerijo
Frančiškanski samostan na vzpetini Kostanjevica, s katere se odpira razgled na obe Gorici, staro italijansko in našo Novo, se ponaša s tremi znamenitostmi. Dve – grobnica poslednjih pripadnikov francoske kraljevske družine Burbonov v kripti pod cerkvijo in bogata knjižnica, imenovana po jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu – sta dostopni večji del leta, medtem ko je tretja, zbirka vrtnic burbonk v samostanskem vrtu, za obiskovalce najzanimivejša le dva, tri tedne v letu. In sicer med koncem aprila in koncem maja – ne vedno enako, odvisno od vremena in temperatur –, ko se te pripadnice zgodovinskih vrtnic odenejo v razkošno cvetoče ogrinjalo.
Letos so burbonke s cvetenjem nekoliko pohitele. Goriško Društvo ljubiteljev vrtnic, ki mu predseduje Katja Kogej, je kljub temu priredilo tradicionalni festival. Edi Trošt, najzaslužnejši za nastanek in bogatenje zbirke, poudarja, da burbonkam dopuščajo, »kolikor je le mogoče, da rastejo, kot jim veleva njihov dedni zapis. Ko smo jih spoznali, so škarje postale naše orodje, ki ga namenjamo zgolj ustrezanju njihovim potrebam, in ne krotenju.«
Še bolj kot muhasto vreme je bila vrtnicam letos nenaklonjena virusna pandemija, saj procesije občudovalcev, kakršne so bile v navadi prejšnja leta, tokrat iz preventivnih razlogov niso bile dovoljene. Velik del posameznih obiskovalcev in obiskovalk, ki so seveda v večini, tudi ni odšel praznih rok. Nekdo izmed članov društva se je kot po naključju znašel v vrtu in zvedavim ogledovalcem tako rekoč neuradno povedal to in ono o nastanku in najzanimivejših primerkih v zbirki na samostanskem vrtu.
Zbirka na Kostanjevici je začela nastajati šele leta 2003, vendar danes že velja za tretjo največjo v Evropi. V Sloveniji imamo še nekaj vrtov in parkov, kjer gojijo na desetine žlahtnih sorodnic, toda nikjer jih ni na tako omejenem prostoru toliko kot tukaj.
Letos so burbonke s cvetenjem nekoliko pohitele. Goriško Društvo ljubiteljev vrtnic, ki mu predseduje Katja Kogej, je kljub temu priredilo tradicionalni festival. Edi Trošt, najzaslužnejši za nastanek in bogatenje zbirke, poudarja, da burbonkam dopuščajo, »kolikor je le mogoče, da rastejo, kot jim veleva njihov dedni zapis. Ko smo jih spoznali, so škarje postale naše orodje, ki ga namenjamo zgolj ustrezanju njihovim potrebam, in ne krotenju.«
Še bolj kot muhasto vreme je bila vrtnicam letos nenaklonjena virusna pandemija, saj procesije občudovalcev, kakršne so bile v navadi prejšnja leta, tokrat iz preventivnih razlogov niso bile dovoljene. Velik del posameznih obiskovalcev in obiskovalk, ki so seveda v večini, tudi ni odšel praznih rok. Nekdo izmed članov društva se je kot po naključju znašel v vrtu in zvedavim ogledovalcem tako rekoč neuradno povedal to in ono o nastanku in najzanimivejših primerkih v zbirki na samostanskem vrtu.
Nekaj izbranih cepičev je tudi na prodaj, za zahtevnejše ljubitelje pa je še na voljo lani natisnjena brošura Edija Prošta Burbonke zgodovinske vrtnice. Vsebuje osnovno predstavitev priznanih predstavnic skupine burbonk ter katalog s ključnimi podatki o njih. Poleg lastnih imen, večinoma povezanih z aristokratskimi pokrovitelji, še imena žlahtniteljev in krajevni izvor, rojstne letnice, od 1819 naprej, opis barve cvetov, vonja, časa cvetenja itn. Ne zaradi lepšega, temveč zato, ker jim prav rodovnik daje pomen in vrednost.