Cankarjev dom razprodali v dvajsetih sekundah

LJUBLJANA – Pred 16 leti so, takole pred božičem, kranjski gimnazijci pripravili prvi koncert. Z ljubitelji glasbe (med katerimi so kajpak prevladovali starši glasbeno nadarjenih dijakov) so hitro napolnili šolsko telovadnico. Njihovi koncerti so z leti postajali vse večji in bolj znani, zato so se mladi glasbeniki pred desetletjem preselili na veliki oder Cankarjevega doma. Tam je ta teden Veliki simfonični orkester Gimnazije Kranj pripravil še zadnji božični koncert.

Tudi letos so mimogrede napolnili Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, saj so več kot 500 sedežev razprodali v rekordnih dvajsetih sekundah! A brez skrbi – kdor ni bil dovolj hiter, si mlade glasbenike lahko ogleda na nacionalni televiziji, ki bo posnetek koncerta predvajala na božično popoldne.
 

Država ne prepozna vrednosti koncertov

Z leti so koncerti postajali vse bolj zahteven zalogaj, zato je programski direktor (in profesor slovenščine) Primož Zevnik po vsakem glasbenem podvigu šaljivo napovedal, da je tokratni koncert zadnji. Ko je to dejal tudi letos, smo ga nejeverno vprašali, ali misli resno. »Res. Država ne predvideva, da bi slovenska gimnazija pripravljala takšen projekt. Menim, da bi moralo ministrstvo za šolstvo prepoznati vrednost takšnih koncertov, pa je žal ni,« je, medtem ko so v ozadju potekale še zadnje vaje, z razočaranjem v glasu povedal oče vseh gimnazijskih koncertov Primož Zevnik.

Na vseh gimnazijskih koncertih doslej – ti so se vrstili ob božiču in na pomlad – pa sta bila tudi Nejc Bečan in Mihael Šorli. Oba sta, ko je bil na sporedu prvi koncert, dijaka četrtega letnika. Prvi je že takrat kazal resne ambicije, da bo nekega lepega dne vodil orkester, zato je v rosnih najstniških letih v roke vzel dirigentsko palico. Danes je Bečan, ki je kompozicijo študiral tudi v tujini, dirigent in umetniški vodja policijskega orkestra.

Drugi, Mihael Šorli, je v prvih nekaj letih z domiselnimi besednimi vložki povezoval glasbene točke in tako spretno koval besede, da je bilo tudi zanj jasno, kam bo usmeril študijsko pot. Danes je Mihael Šorli učitelj slovenščine na Gimnaziji Kranj.
In ne samo iz Kranja, ampak tudi od mnogo dlje so se v koncertno dvorano odpravili nekateri poslušalci. V Cankarjev dom sta iz Anglije že tretji december zapored prišel Helen in Robin Humphries. Tu je bil tudi letos, tako kot lani, Američan Jon Burr, ob njem pa še njegov sodržavljan Paz Kahana. Ko so v ozadju potekale vaje, je povedal: »Ta orkester bi seveda težko primerjal z bostonskim. Kranjski gimnazijci so res nekaj posebnega. Imajo strast in so glasbi popolnoma predani. Med igranem zares uživajo, in to opazimo tudi poslušalci.«

Letošnji koncert bo v spominu ostal tudi zato, ker je na njem blestela sopranistka Ernestina Jošt – tudi njen glas, ki je letos zvenel še bolj čisto, je že stalnica gimnazijskih koncertov. Poleg tega si bodo glasbeni navdušenci koncert zapolnili tudi zato, ker ga je zaznamovala prva izvedba dvojnega koncerta za violino in violončelo. To delo je skladatelj in dirigent Nejc Bečan napisal za svoja prijatelja iz mladosti, Marušo Turjak Bogataj in Matjaža Bogataja. Mimogrede: oba sta bila zraven, ko je v tistega daljnega 2002 v šolski telovadnici zazvenel prvi koncert mladih glasbenikov. Medtem ko se je ona kot ena vodilnih slovenskih čelistk mlajše generacije pridružila Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija, je njen brat Matjaž gradil uspešno glasbeno kariero v tujini. Po študiju v Gradcu in magistrskem študiju komorne glasbe je bil štiri leta član frankfurtskega Opernega in muzejskega orkestra, v minuli sezoni pa je prevzel položaj vodje drugih violin v orkestru Bavarske državne opere.