Čarografije s pravljičnim pridihom
Simona Lustek Vrankar je domačinka iz sv. Lovrenca; to je postala pred štirimi leti, ko sta se z možem preselila v občino Prebold. Njena razstava je nekaj posebnega, čarobnega, pravljičnega, in k temu se poda tudi njen naslov Čarografije.
Ob ogledu njenih stvaritev, ki so izvrstne fotomontaže z velikim pridihom domišljije in pravljičnosti, se človek nehote spomni na risanko, kot je čebelica Maja, ali katero podobno zgodbo iz živalskega in rastlinskega sveta. Otrokom dajejo te fotografije še toliko večjo možnost domišljijskega doživljanja narave, ljudi in vsega, kar jih obdaja.
Po postavitvi razstave smo imeli z avtorico kratek pogovor, v katerem nam je predstavila svoje delo.
»Fotografiram že od nekdaj, bolj resno pa sem se tega lotila, ko se je rodila moja prva hčerka. Fotografsko znanje pridobivam iz knjig, youtube tutorialov, tečajev … največ pa sem se naučila od vrhunske fotografinje Tine Brinar, ki je vedno bila in je še vedno moj idol, ter kolegic, s katerimi smo bile skupaj v njenem fotografskem klubu. S photoshopom sem se začela seznanjati predvsem zato, ker sem želela na sliki dobiti tisto čudovito svilnato kožo, ki je na izdelkih profesionalnih fotografov, in izbrisati kakšen moteč steber. Potem sem ugotovila, da je zabavno, če lahko kaj izrežeš iz fotografije in to prilepiš na drugo, in tako se je začelo. Kar nisem mogla prenehati klikati in začela sem odkrivati razsežnosti photoshopa,« je uvodoma povedala Simona, sicer Gorenjka, poročena z Ljubljančanom, in mati dveh hčera, starih štiri leta in eno leto.
Hčerka za model
»Preizkušam, kako daleč lahko grem in kaj vse lahko ustvarim. Pravzaprav je photoshop moje slikarsko platno. Zavedam se, da imajo moje slike še nekaj prostora za tehnično izboljšavo, sem pa vseeno ponosna na to, kaj znam ustvariti, in na svoj napredek, ki raste iz fotografije v fotografijo,« pove sogovornica in nadaljuje: »Tako sem dobila idejo, da bi razstavila svoje fotomontaže. Seveda vse moje fotografije niso takšne. Večina je normalnih, recimo realističnih, čeprav tudi na tistih vedno poskušam izraziti svoje videnje sveta, ki je precej intenzivno in vedno malce pravljično. Tako da tudi sicer fotografijo pogosto zrežiram,« z nasmehom pove Simona, ki je po poklicu učiteljica v prvem razredu ene od OŠ v Ljubljani. V Ljubljani je kot programer zaposlen tudi njen mož, ki jo vsestransko spodbuja pri njeni ustvarjalnosti in marsikaj postori pri otrocih, da lahko ona ustvarja.
Pri nekaterih je dodan le kakšen detajl, druge so sestavljene iz več fotografij.
»Večinoma fotografiram otroke in družinice v naravi, lotim pa se tudi drugačnih izzivov. Razstavljena dela so le del mojega repertoarja. Izbrala sem fotografije, ki so stare 3 leta, in tiste, ki sem jih naredila prejšnji mesec. So odraz moje domišljije. Skupno jim je, da so do določene mere fotomontaže. Pri nekaterih je dodan le kakšen detajl, druge so sestavljene iz več fotografij. Moj prvi model je bila moja hči. Ker pa je zanimivo fotografirati različne obraze, sem kmalu začela prositi prijatelje, ali mi pozirajo. Modele sem iskala celo prek družabnih omrežij. Zdaj me že marsikdo sam pocuka za rokav in prosi, ali ga fotografiram, in to seveda z veseljem storim.« Od nje lahko pričakujemo še kakšno predavanje – delavnico, na kateri bo še pobližje predstavila svoj način ustvarjanja.
