Slovenka v družbi treh deklet opravila mogočni Atlantic Challenge

Ana Žigić je prva Slovenka, ki je na oceanu našla pot in odgovor. Veslačica s slovenskim in srbskim državljanstvom živi v Angliji, Kanadi in Črni gori, kjer živi njen dedek, poročila se je s Kanadčanom. Skupaj s tremi dekleti iz Velike Britanije (ekipa si je nadela ime There She Rows – Ona vesla) je v 39 dneh, 16 urah in 25 minutah preveslala pot med Kanarskimi otoki in Antigvo v Karibih. Največjega veslaškega izziva na svetu se je udeležilo 38 posadk, Anina je bila skupno osma in druga v ženski konkurenci. Ana te dni počiva na Antigvi in okreva po zahtevni preizkušnji.

Od kod želja za tako preizkušnjo?

Veslam od enajstega leta. Pred dvema letoma mi je ena od soveslačic pripovedovala o veslanju čez Atlantik in me navdušila. Potem sem na družbenem omrežju videla vabilo Victorie Monk. Morala sem sprejeti izziv. Viki je kot skiperka pripravila dober načrt. Najprej smo podpisale pogodbo, s katero smo se zavezale k uresničevanju (dobrodelnih) ciljev tega projekta. Vendar nobena ni predvidela, kako težko bo in kako se bo vse izšlo.

Koliko denarja ste morale zbrati?

Potrebovale smo 170.600 evrov. Najdražji je bil čoln (več kot 76.700). Veliko denarja smo porabile že za priprave in opremljanje, saj smo imele nekoga, ki nas je eno leto vodil in treniral. Ko smo čoln napolnile z vso opremo in z dvema veslačicama, je tehtal 1400 kilogramov.

Oprema pomeni seveda tudi hrano.

Morale smo je vzeti toliko, da bi zaloga zadoščala za vsaj 55 dni, načrtovale smo, da bomo ocean preveslale v manj kot 40 dneh. S seboj smo vzele vsaj 80 kilokalorij na kilogram telesne teže na dan. Za mojo težo to pomeni približno 4500 kilokalorij na dan. Pred tekmo je moralo vseh 38 posadk posebni inšpekciji dokazati, da imamo dovolj zalog. V 39 dneh sem shujšala za deset kilogramov. Že prve štiri dni smo zelo trpele za morsko boleznijo.

Je bila morska bolezen najtežji del?

Na srečo so nas valovi potiskali v pravo smer. Bolj stresno je bilo sredi dirke, ko se je morje umirilo, vendar je zapihal veter v nasprotno smer. Nismo mogle veslati proti vetru, zato smo morale vreči viharno sidro, ki se pod vodo razpre in zavira, da bi nas veter močno oddaljeval od začrtane poti. Morale smo preprosto čakati. Trajalo je kakih pet dni. Smo pa v tem času več počivale, oprale smo čoln, šle celo pod vodo, da smo očistile trup, na katerem se hitro naberejo alge in drugi organizmi, ki otežujejo plovbo.

Torej neskončna temna modrina pod vami.

Nikoli nisem videla 5000 metrov globoke modrine. Preden smo šle v vodo, smo s podvodno kamero preverile, ali ni v bližini morskega psa. Pravila udeležbe od vseh udeležencev zahtevajo, da so ves čas privezani na čoln. Če bi katera padla v morje in ne bi bila privezana, bi jo izgubile, tako hitro se lahko čoln oddalji. Tudi nam se je zgodilo, da sta Viki in Abbey padli v morje med veslanjem. Najprej Abbey, in to sredi noči. Sledilo je dramatično reševanje iz morja.

To pa je strašljivo. Ali ste imele priložnost loviti ribe?

Ne. Zelo smo bile osredotočene na dirko in nismo imele časa za drugo. Na krovu ni bilo veliko prostora. Jedle smo samo že pripravljeno hrano, saj nismo imele prostora za kuho. Vseh 39 dni nismo zaužile enega samega toplega obroka.

O čem se sanja sredi oceana?

Oh, moj bog, o vsem mogočem! Vsak dan sem govorila z mamo po telefonu in ji govorila, kaj vse bi jedla. Rekla sem ji, da močno pogrešam njeno sarmo. Kolegicam nisem mogla dopovedati, kako je sarma dobra.

Celo zastrupili ste se s hrano.

Nekaj zalog je zalila voda in del hrane se je pokvaril. Neke noči sem bila tako lačna, da sem morala jesti. Že med jedjo sem čutila nekaj čudnega, a sem to pripisovala spremembi okusa. Na morju se namreč zelo spremeni zaradi soli in lakote.

Ste samo bruhali ali imeli tudi druge prebavne težave?

Oboje hkrati. In to je zelo težko. Še posebno v razmerah, ko je tvoja kopalnica v obliki vedra in si le dober meter od druge veslačice.

Največja nevarnost, s katero ste se soočile?

Zdi se neverjetno, toda nekateri valovi so bili tako visoki, da na trenutke niti zvezd nismo več videle. Strah nas je bilo mečaric, saj smo vedele, da je mečarica enemu od čolnov med dirko trikrat predrla trup. Čoln se sicer ne potopi, ampak voda pride vanj in povzroči vrsto težav.

Ko smo bili na viharnem sidru, smo opazili nekaj zelo velikega v vodi, kar je krožilo okoli čolna. Enkrat je zadelo ob čoln in najprej smo pomislile na morskega psa. Morda ni bilo najbolj pametno, ampak kamero sem dala z roko v vodo, da bi posnela, kaj je. Bila je velika mečarica, ki je lovila drugo ribo pod našim čolnom. Na srečo je raje lovila ribo kot naš čoln.

Je bila dirka bolj fizično ali psihično naporna?

Psihično. Sama sem imela še dodatne bolezenske težave, ker imam endometriozo, kar mi je povzročalo velike bolečine. S takšno boleznijo je bilo veslanje dodaten izziv. Lahko zdržim z malo hrane, težko pa prenašam malo spanca.

Kako živijo štiri osebe na čolnu, kjer ni prostora za zasebnost?

Če bi naročala nov čoln, bi morda povečala krov za kakšno ped, saj je bilo čez dan v kabini tudi 50 stopinj Celzija, prevroče, da bi počival v njej, na krovu pa ni bilo prostora. Ponoči pa je v kabini vse vlažno. Precej pozornosti smo posvetile medsebojnim odnosom. Vsak dan smo izvedle nekakšen bojni krik v objemu: močno smo se objele in na ves glas vpile proti morju. Dobra plat tega je bila, da se nismo prepirale.

Kdo je vodil posadko in imel zadnjo besedo?

Viki je bila skiper in voditeljica. Imele smo pravilo, da morata pri vsaki odločitvi sodelovati vsaj dva para oči. Zaradi utrujenosti se miselni procesi upočasnijo. Če sem na primer privezovala kak vozel, sem počela to na glas in govorila, kaj počnem. Tako smo se poskušale izogniti napakam.

Kako komentirate poklon Marina Medaka (Slovenca, ki je že preveslal Atlantik, op. p.), da ste dekleta pot opravile šest dni hitreje, kot je uspelo njim?

V ženski konkurenci smo hotele zmagati, pa nam ni uspelo. Veslači prihajajo na Atlantic Challenge vsako leto bolj motivirani, natrenirani in opremljeni. Čolni postajajo lažji in hitrejši. Odločene smo bile prečkati ocean kolikor hitro mogoče. Vendar hkrati varno. V času priprav smo se pogovarjale z najmanj 20 posadkami, ki so to pot že opravile, in vsaka nam je dala nekaj zlatih nasvetov. Verjetno bodo nekoč presegli tudi rekord iz leta 2017. Dosegla ga je posadka kitajskih deklet, ki je Atlantik preveslala v 34 dneh. Najhitrejša moška posadka je pot letos opravila v 35.

Kaj vam je tekma razkrila?

Okoli osem let sem zelo trpela za boleznijo, preden sem ugotovila, kaj me tako muči. Če ne bi imela prijateljice, ki mi je pomagala razkriti težave, ne bi nikoli izvedela. Če imaš prave ljudi okoli sebe, lahko preveslaš tudi ocean. Eden od motivov je bil, da bi navdušile vsaj nekaj deklet, da se posvetijo stvarem, ki jih imajo rade in jim bodo pomagale, da se bodo lahko borile zase.

Kaj počnete zdaj?

Odgovarjam vam ravno med masažo v Antigvi, kjer sta me pričakala mož in mama. Obema dolgujem veliko. Z možem sva že govorila, da bova čez kakšno leto morda ponovila izziv v paru. Ne vem, ali bova res, ampak se je močno ogrel za idejo. Najprej si bova privoščila daljše potovanje, medene tedne, za katere lani ob dvojni poroki nisem imela časa. Ne vem točno, kaj bom počela v življenju. Nekaj časa sem delala v športnem marketingu. Predvsem ne nameravam ostati predolgo na istem mestu.

Koliko se počutite Slovenko, kljub temu da ne govorite slovensko?

Seveda se počutim Slovenko. Slovenci govorite prehitro, da bi vas razumela, počasi pa lahko berem slovensko in bi se rada bolje naučila očetovega jezika. Vedno se po malem jezim, ker v mladih letih ni zahteval, da se poleg srbščine naučim tudi slovenščine. Verjetno me ni hotel obremenjevati.

Če ne boste ponovili tega podviga, boste zagotovo našli drugi izziv.

Saj so še drugi oceani.