Če je gospodinja dobra, je špeh debel

Čeprav koline ne potekajo na določen dan v koledarju, pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega podeželja. Člani Turističnega društva (TD) Cven so na prireditvenem prostoru na Grüntu že 14. leto zapored pripravili etnološko prireditev Prleške koline na Grüntu. Po besedah predsednika društva Janka Horvata so tudi letošnje koline potekale z namenom, da bi mlajši spoznali nekdanje kmečko opravilo v zimskem času.


Po stari navadi so se mesarji tisti dan zbrali navsezgodaj in pred začetkom kolin nazdravili z domačim prleškim žganjem. Ko je drobovina že bila nared, so ženske mesarjem in vsem, ki so pomagali pri kolinah, pripravile pečena jetra, skuhale bujto repo, pozneje ni manjkalo niti sočne in sveže pečenke. Vse skupaj so zalili z domačim gamajem ali klitonom.


Glavni mesar tokratne prireditve je bil Milan Košnik, gospodar Grünta na Cvenu, pomagal mu je še mesar Danilo Lihtenvalner, ki je letos doniral 240 kilogramov težkega prašiča, ki so ga zaklali po uradnih predpisih v klavnici. Slanino je posebna ekipa najprej obarila, pozneje so jo namenili za pripravo zaseke, preostalo meso pa so vložili v pac, kjer bo kakšna dva tedna, nato sledi zeljhanje (prekajevanje) ter popekanje, na koncu pa jo bodo vložili v leseni čeber v prleško tünko, ki jo ponudijo ob različnih prireditvah, ki jih organizira TD Cven. Lansko meso iz tünke so letos ponudili mesarjem ter gostom prireditve in več kot jasno je, da so mesarji in pomočniki že lani delali dobro. Enako je bilo tudi letos, tradicija kolin na grüntu pa se nadaljuje.


»To so koline, kot so jih delali naši pradedje. Seveda brez dobre gospodinje ni kolin. Zato je bilo to kmečko opravilo ponos domačije – gospodinje še posebno. Z debelino špeha se je dokazovala njena pridnost. Najprej so zjutraj, preden so šli v hlev, popili čaj z žganico, glavni mesar je šel v hlev prvi. Seveda je bilo treba prašiča zaklati, mu odvzeti kri v krnico – posodo za poznejšo izdelavo krvavic –, nato so ga odnesli na ploh in seveda nadaljevali koline. Ko je bil čas zajtrka, to je določil glavni mesar na mizi, je moralo biti meso iz tünke iz prejšnjih kolin.


Meso se je večinoma pripravljalo za tünko, ostale so le kosti in obrezovina, seveda če je bilo dovolj špeha. Dela je bilo za ves dan, med tem pa je gospodinja morala narediti jüžino (malico), po navadi je naredila jetra s kašo, in pa bujto repo, v kateri je bilo meso zaklanega prašiča. Izdelava klobas in kolin – krvavic in tlačenke – se je po navadi zavlekla pozno v noč, ko je za večerjo morala biti juha, v kateri se je kuhal hrbet, in seveda pečeno meso, ter pokušina klobas in kolin, vse skupaj pa so seveda pridno zalivali s pijačo,« je prleške koline, kot so nekoč potekale, opisal Horvat. Zdaj je vse spremenjeno, saj predpisi ne dovolijo klanja drugje kot v klavnici.


Letos so znova občudovali tudi racaka Frančka, ki je že štiri leta nekakšna maskota, ki domuje v bližnjem ribniku in ob lepih prostorih TD Cven. Pokušali so tudi slovensko posebnost, nekakšne kranjske klobase, ki jim v Prlekiji pravijo prleške. Meso zanje solijo in ga popoprajo ter mu dodajo česnov sok. Nato ga vbrizgajo v črevo. Le malo prekajene se jedo kuhane, če pa se dimijo več kot šest tednov, so užitne surove.