Če si preveč v bolniški, ne dobiš božičnice! To je diskriminacija, je odločil zagovornik

Zagovornik načela enakosti je ugotovil primer diskriminacije pri merilih za izplačilo božičnice. Podjetje je višino nagrade namreč vezalo na prisotnost na delovnem mestu.

Zagovornik je podjetje preveril na podlagi anonimne prijave zaposlenega v tem proizvodnem obratu in ugotovil, da je podjetje določilo, da bo nagrada iz naslova poslovne uspešnosti družbe nižja za vse zaposlene, ki bodo z dela odsotni več kot 24 dni. Zagovornik je ugotovil, da je to v slabši položaj postavilo zaposlene, ki so bili z dela odsotni zaradi osebnih okoliščin starševstva, nosečnosti in zdravstvenega stanja. Zaposleni, ki so bili odsotni več kot 195 dni, in delavke, ki so v celotnem obdobju, na katerega se kriteriji nanašajo, koristile porodniški stalež, pa do božičnice sploh niso bili upravičeni.

Zagovornik je v postopku ugotavljanja diskriminacije preveril, ali bi takšno ureditev lahko obravnavali kot dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije, in po prejetju pojasnil podjetja ugotovil, da ne.

V odločbi je navedel, da je pri izplačilu dela plače iz naslova poslovne uspešnosti družbe, imenovane tudi božičnica ali trinajsta plača, bistveno, da se v tem primeru deli presežek, ki ga je družba dosegla kot celota, in so do nagrade zato praviloma upravičeni vsi delavci in da je zgoraj omenjeno pravilo v podjetju diskriminatorno. 

Pri delavcih na 4 ure ni bilo diskriminacije

Dela s polovičnim (4-urnim) delovnim časom zagovornik ni štel kot osebno okoliščino po ZVarD. Že v enem izmed svojih predhodnih postopkov je zavzel stališče, da oseba, ki je zaposlena za polovični delovni čas, ne more imeti pravice do polnega (tj. najvišjega letnega) zneska izplačila nagrade za poslovno uspešnost, temveč do polovičnega zneska. Navedeno Zagovornikovo stališče izhaja iz zakonskih določb o poslovni uspešnosti kot delu plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), o plači kot delu izplačila za delo (prvi odstavek 126. člena ZDR- 1) ter o pravici do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti (drugi odstavek 67. člena ZDR-1). Glede na to, da iz Kriterijev izhaja, da znaša znesek polnega izplačila božičnice 1.000 evrov neto, pri t.i. »4 urnih delavcih« pa je naveden znesek 500 evrov neto, torej polovica polnega zneska, zagovornik v tem delu ocenjuje, da diskriminacija ni podana.

Enako zagovornik zaključuje tudi glede navedbe pobudnika, da se je pri izplačilu božičnice upoštevalo tudi čakanje na delo zaradi epidemije. Nezmožnosti dela zaradi višje sile ne moremo šteti kot eno od osebnih okoliščin po ZVarD, zato diskriminacija, kot jo opredeljuje ZVarD, tudi v tem primeru ni podana.

Kršiteljica ni vedela, da ravna diskriminatorno

Kršiteljica je pojasnila, da se ni zavedala, da bi obravnavani kriteriji lahko predstavljali diskriminacijo, ker ni vedela, da gre pri bolniški ali porodniški odsotnosti lahko za osebno okoliščino. V nasprotnem primeru zagotovo ne bi določila kriterijev, kot jih je, saj tudi sama nasprotuje kakršnikoli diskriminaciji. Skoraj 400 zaposlenim redno izplačuje plačo in vsa druga predpisana izplačila ter tudi dodatne nagrade, ki niso predpisane.

Navedla je tudi, da je s sprejemom obravnavanih kriterijev zasledovala cilj pravičnega plačila kar pa praktično ni merljivo. Poslovno uspešnost si namreč razlaga kot kolektivno uspešnost, na katero pa vendarle vpliva prispevek vsakega posameznega delavca. Pri iskanju kriterijev se ji je kot edina pravična in jasna kategorija zdelo opravljanje dela. Zato je menila, da bo najbolj sledila cilju poštenega plačila za opravljeno delo, če bo izhajala iz časovnega obsega opravljanja dela in posledično vpliva na doseženo