RIBA
Če te piči morski zmaj, pomaga le vroča voda
V Jadranskem morju na trnek rada prime najbolj strupena riba; na peščenih plažah v vodo nikar brez plastičnih sandal.
Odpri galerijo
Z začetkom kopalne sezone na morju se močno poveča verjetnost, da se bomo med kopanjem ali pri ribolovu z obale ali iz čolna srečali z najnevarnejšo ribo v Jadranu, to je z morskim zmajem, ki ga poznamo še po imenu ranj/o in morski pauk (po hrvaško).
Ta se namreč zgodaj poleti iz morskih globin odpravi na drst v plitve peščene zalive, kjer večino časa preživi zakopan v pesku. Verjetnost, da bomo stopili na njegove tri hrbtne bodice, je do konca sezone največja na osamljenih peščenih plažah, zgodaj zjutraj, ko še ni kopalcev, pa tudi na urejenih plažah z mivko.
Da bi se izognili vbodu, je najbolje vedno nositi plastične sandale z debelim podplatom. Če pa se vam to vseeno zgodi, je jasen znak, da te je pičil zmaj, takojšnja neznosna bolečina, ki se hitro širi po telesu in se iz minute v minuto stopnjuje, marsikdo začne celo bruhati, ob neukrepanju pa za najbolj občutljive (alergiki in majhni otroci) nista izključeni niti mišična paraliza in smrt.
Ker je strup morskega zmaja (enako velja za škarpeno in škarpoča) termolabilen, je pomembno, da kar se da hitro roko ali nogo potopimo v čim bolj vročo vodo (nad 45 stopinj Celzija), ki ji pozneje postopoma dolivamo vrelo vodo. S tem dosežemo, da strup koagulira in se ne širi več po telesu. V vroči vodi nabrekli ud držimo od pol ure do dveh ur oziroma tako dolgo, da bolečine popustijo. Če smo kje na samem, kjer ni mogoče priti do vroče vode v nekaj minutah, je zasilna rešitev segrevanje mesta vboda z vžigalnikom ali žarečo cigareto.
Ribiči si na morju dostikrat pomagajo z vročo izpušno cevjo motorja na čolnu, saj je opeklina zanje manjše zlo od bolečin po vbodu. Po prvi pomoči pojdite še v bolnišnico, saj si ob nepravilnem ali nepravočasnem ukrepanju lahko nakopljete več mesecev trajajoče bolečine v prizadetih udih.
In še nasvet ribičem. Starši, ki navdušenim malčkom kupijo ribiško palico za lov z obale, otrok ne bi smeli nikoli puščati brez nadzora. Verjetnost, da bodo poleg majhnih šparov na peščenemu dnu ulovili morskega zmaja, je namreč (zlasti na Hrvaškem) velika, saj gre za požrešno ribo. In če jo otrok poskuša s trnka sneti sam, se bo skoraj zagotovo zbodel v hrbtne trne oziroma v tista dva na škržnih poklopcih.
Za njeno dokaj varno odstranjevanje je zato treba imeti dolgo podmetalko, nato pa nemirno ribo skozi široka usta zgrabimo z dolgo medicinsko prijemalko (pean), ki se zapira s posebnimi zobci. Ribi nato s škarjami odrežeš vse strupene trne na hrbtu in boku, nakar jo lahko varno shraniš.
Gre namreč za zelo okusno ribo, ki zraste do pol metra in je lahko težka celo več kot kilogram. Pri manjših obalnih primerkih je najbolje odrezati laks in ribo spustiti s trnkom vred, saj od njih ni koristi, tveganje vboda pa je ogromno. Razlika med strupenostjo malega ali velikega zmaja namreč ni velika.
Ta se namreč zgodaj poleti iz morskih globin odpravi na drst v plitve peščene zalive, kjer večino časa preživi zakopan v pesku. Verjetnost, da bomo stopili na njegove tri hrbtne bodice, je do konca sezone največja na osamljenih peščenih plažah, zgodaj zjutraj, ko še ni kopalcev, pa tudi na urejenih plažah z mivko.
Da bi se izognili vbodu, je najbolje vedno nositi plastične sandale z debelim podplatom. Če pa se vam to vseeno zgodi, je jasen znak, da te je pičil zmaj, takojšnja neznosna bolečina, ki se hitro širi po telesu in se iz minute v minuto stopnjuje, marsikdo začne celo bruhati, ob neukrepanju pa za najbolj občutljive (alergiki in majhni otroci) nista izključeni niti mišična paraliza in smrt.
Ker je strup morskega zmaja (enako velja za škarpeno in škarpoča) termolabilen, je pomembno, da kar se da hitro roko ali nogo potopimo v čim bolj vročo vodo (nad 45 stopinj Celzija), ki ji pozneje postopoma dolivamo vrelo vodo. S tem dosežemo, da strup koagulira in se ne širi več po telesu. V vroči vodi nabrekli ud držimo od pol ure do dveh ur oziroma tako dolgo, da bolečine popustijo. Če smo kje na samem, kjer ni mogoče priti do vroče vode v nekaj minutah, je zasilna rešitev segrevanje mesta vboda z vžigalnikom ali žarečo cigareto.
Ribiči si na morju dostikrat pomagajo z vročo izpušno cevjo motorja na čolnu, saj je opeklina zanje manjše zlo od bolečin po vbodu. Po prvi pomoči pojdite še v bolnišnico, saj si ob nepravilnem ali nepravočasnem ukrepanju lahko nakopljete več mesecev trajajoče bolečine v prizadetih udih.
Razlika med strupenostjo malega ali velikega zmaja ni velika.
In še nasvet ribičem. Starši, ki navdušenim malčkom kupijo ribiško palico za lov z obale, otrok ne bi smeli nikoli puščati brez nadzora. Verjetnost, da bodo poleg majhnih šparov na peščenemu dnu ulovili morskega zmaja, je namreč (zlasti na Hrvaškem) velika, saj gre za požrešno ribo. In če jo otrok poskuša s trnka sneti sam, se bo skoraj zagotovo zbodel v hrbtne trne oziroma v tista dva na škržnih poklopcih.
Za njeno dokaj varno odstranjevanje je zato treba imeti dolgo podmetalko, nato pa nemirno ribo skozi široka usta zgrabimo z dolgo medicinsko prijemalko (pean), ki se zapira s posebnimi zobci. Ribi nato s škarjami odrežeš vse strupene trne na hrbtu in boku, nakar jo lahko varno shraniš.
Roko ali nogo potopimo v čim bolj vročo vodo nad 45 stopinj Celzija.
Gre namreč za zelo okusno ribo, ki zraste do pol metra in je lahko težka celo več kot kilogram. Pri manjših obalnih primerkih je najbolje odrezati laks in ribo spustiti s trnkom vred, saj od njih ni koristi, tveganje vboda pa je ogromno. Razlika med strupenostjo malega ali velikega zmaja namreč ni velika.