Čebelar, ki ne nabira medu, ampak čivka

Kot pravi biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, v Sloveniji na leto gnezdi od 100 do 150 parov čebelarjev. Gre za izjemno ptico, ki po svoji barviti lepoti prekaša tudi tropske papige in rajčice. A še bolj kot njeno barvito perje pritegne pogled na gnezdišča, ki so nekaj posebnega v ptičjem svetu. Gnezdo namreč uredijo v rovu, ki ga izkopljejo v vertikalne peščene stene.

Leta 1984 so začeli gnezditi v peskokopu v Župjeku pri Bizeljskem. Zaradi opuščenega peskokopa in tudi varovanja okoliških občanov, ki so na kolonijo čebelarja zelo ponosni, tam gnezdijo še danes.
»Gre za najdaljše znano neprekinjeno gnezdenje čebelarja na eni in isti lokaciji v Sloveniji,« pravi Klenovšek in dodaja, da so ob koncu julija v Župjeku mladiči uspešno poleteli iz gnezd.

»Ko iz rovov poletijo še zadnji mladiči kolonije, se jata več družin seli bližje virom hrane. Velike leteče žuželke so najbolj številne nad travniki ob bližnji mejni reki Sotli,« pojasni Klenovšek.
Na travnikih vsako leto ob Sotli opazujejo čebelarje tudi mladi taborniki, ki v sklopu poletnih taborov Kozjanskega parka vsako leto pridejo na Kozjansko. »Avgusta čebelarji lovijo in prenočujejo v zavetju vrb in topolov na bregovih reke. To so dnevi učenja spretnosti lova na kačje pastirje, metulje, hrošče, škržate, čmrlje in čebele.« Seveda je to tudi obdobje naravne selekcije, ki je včasih neizprosna.
 

Čebelar nahranil čebelarja

Tako je 25. julija Nataša Dobravc Škof iz Drenovca pri Bizeljskem ob cesti našla onemoglega čebelarja, ga nežno pobrala in odnesla domov. Poklicala je veterinarja dr. Zlatka Goloba na Muto, ki se ukvarja z zdravljenjem divjih živali. Svetoval ji je, naj ga poskuša hraniti z žuželkami, kar ni prav lahko delo, treba je imeti nekaj izkušenj. Na pomoč je poklicala Klenovška, ki je skupaj s sinovoma hranil mlado ptico s koščki piščančjega mesa, sosed čebelar pa je prinesel nekaj mrtvih čebel, ki so poleg drugih žuželk osnovna hrana čebelarja. Od tod so mu naši predniki pravzaprav nadeli ime.


»Na perju smo opazili številne pršice, ki smo jih s previdno uporabo insekticida odstranili. Tako veliko zajedavcev je verjetno posledica večletnega (5 do 10 let) gnezdenja v istih rovih,« kot zanimivost pove Klenovšek, da imajo tudi ptice zajedavce, čeprav se pogosto z njimi hranijo. Mladi čebelar si je hitro opomogel. »Bil je živahen in je celo prek okenske šipe vizualno sledil vsaki mimoleteči žuželki. Tako smo vedeli, da pridobiva energijo. Odločili smo se, da ga izpustimo v bližini njegove jate.« Bili so malo v skrbeh, saj niso vedeli, ali bo zmogel poleteti ali bo čez nekaj metrov spet padel z neba na zemljo.


Ob Sotli so hitro opazili jato čebelarjev v preletu. »V bližini drevesa z jato čebelarjev smo postavili količek in mlado ptico previdno namestili nanj. Kaki dve minuti je radovedno gledal naokoli, opazoval, nato pa odletel na bližnje drevo, kjer je očitno našel svoje,« pripoveduje Klenovšek.
 

Rajsko za otroke

Premlad je za samostojno življenje, zato bo v naslednjih tednih še potreboval pomoč staršev, ki ga učijo loviti. V Kozjanskem parku že vrsto let vsako poletje pripravijo tri naravoslovne tabore, ki se jih skupno udeleži stotnija otrok. Zagotovo so to najlepši naravoslovni tabori za otroke v Sloveniji, saj spoznavajo naravo v svoji prvobitni sliki; od ohranjenih hribovskih cvetočih travnikov, starih sadovnjakov do kraških jam in čistih rek, kjer gnezdi vodomec.

Kopanje v hladni žuboreči Sotli je posebno doživetje. Tudi nočno iskanje ježev ali poslušanje sove je nekaj nepozabnega. Klenovšek poudarja, da poskušajo otrokom predstaviti zlasti spoštljiv odnos do narave.