Čebelarji v stene kopljejo rove

Pred dnevi so ornitologi na Bizeljskem opazili čebelarja, ki se je vrnil s prezimovanja v Afriki. Gre za enega najbolj markantnih ptičev pri nas, ki se prehranjuje z žuželkami, tudi s čebelami, zato je dobil tako ime.
Kot je povedal biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, je čebelar v Sloveniji redka vrsta, saj je vezan za peskokope in naravne strme brežine rek ali jezer, močvirij, ki pa jih je danes vse manj.

»Že od leta 1985 ga spremljamo v najstarejši kontinuirani gnezdilni koloniji v peskokopu Župjek pri Bizeljskem,« pove Klenovšek o tem zeleno-rumenem in črnem ptiču.
»Čebélar ali legát je ena od najlepše obarvanih ptic, ki živijo v Sloveniji. Ime izhaja iz načina prehrane, saj jé čebele in druge velike žuželke, pretežno kačje pastirje, metulje, hrošče, škržate, ki jih spretno lovi v zraku. Velik je od 27 do 29 cm, razpon peruti ima od 44 do 49 cm.«
Gre torej za kar veliko ptico, ki si gnezdo skoplje v strminah peščenca, starih opuščenih peskokopih, kakršen je Župjek pri Bizeljskem – ta je bil dolga leta edina znana lokacija gnezdenja v Sloveniji.

Čebelarja so prvi opazili domačini. Vlado Balon je povedal, da kontinuirano gnezdijo v Župjeku že od leta 1984, vsako leto od 20 do 50 parov.
Kot pojasnjuje Klenovšek, jih lahko opazimo še marsikje po Sloveniji, denimo na obrežju reke Reke, ob Muri, na Goričkem, na robu Krakovskega gozda, v gramoznicah Krško-brežiškega polja, ob Savi pri Ljubljani in v Halozah, a praviloma v manjših in nestalnih kolonijah.
Po ocenah Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, DOPPS, pri nas gnezdi od 40 do 150 parov na leto. V Obsotelju skoraj tretjina, če štejemo še bližnje Posavje, več kot polovica.

»Prvotno so gnezdili le na erodiranih rečnih brežinah, a te so seveda z regulacijo vodotokov tako rekoč izginile. Kot primerne lokacije ostajajo odkopne stene gramoznic ter manjše vertikalne stene, ki so posledica urejanja krajine, npr. urejanja teras pri vinogradih, nastanka cestnih usekov.« Čebelar je edinstvena ptica, ki je zaradi opisanega ogrožena, zato je zavarovana v Sloveniji in celotni EU. K nam se vrnejo ob koncu aprila.

»V prvih tednih v vertikalne stene izkopljejo 1–2 m dolge gnezdilne rove. Če se stari čez leto niso porušili, se naselijo kar v njih.« Pogosto začne par kopati več rovov, končata samo enega. Zakaj taka navada, ni čisto jasno. Valjenje traja 24 dni, hrano za mladiče pa iščejo na območjih mozaične kulturne krajine ravnic nižinskih rek.

Zanimivo pri tem je, da družine z mladiči odletijo proti jugu zelo hitro, že konec julija. Njihova selitev ni taka kot denimo lastovk, ki odletijo jeseni neposredno v Afriko.

»Družine z mladiči odletijo proti jugu ob virih hrane, letijo ob vodotokih in se tako pomikajo proti tropski Afriki, kjer bodo prezimili,« pove Klenovšek. Tako lahko čebelarja na brežinah in v Župjeku opazujemo le tri mesece.
Letos so prve opazili 24. aprila. »Najbolj dejavni so v času mladičev, ko se nenehno vračajo v gnezdo in prinašajo hrano, ki jo običajno nalovijo na okoliških močvirnih ravnicah, kjer je veliko žuželk.«
V Župjeku so letos s pomočjo lokalnega podjetja Agrad očistili lesne zarasti in splanirali prostor med vkopano opazovalnico in steno, kjer gnezdijo. Medprostor je zdaj pripravljen tako kot travnik, da bodo lahko sproti odstranjevali zarast. Tako bodo olajšali pogled iz opazovalnice do gnezdilne stene.


Hkrati so uredili prikrit prostor, iz katerega bo mogoče fotografirati čebelarje. Župjek je v času gnezdenja ena najbolj obleganih fotolokacij za naravoslovne fotografe v Sloveniji, zainteresirani prihajajo z vsega sveta, zato so spisali pravila za dostop in uporabo opazovalnice – ta je dovoljena od 6. do 9. ure zjutraj. Fotografi morajo svoj prihod sporočiti prek e-pošte nadzorniški službi Kozjanskega parka.

Čeprav je čebelar ogrožen, so v preteklih letih na območju peščenih vinorodnih gričev med Bizeljskim in Pišecami odkrili manjšo kolonijo v Dednji vasi, letos pa tudi na obrobju Pišec. »V naslednjih letih bi radi na območju peskokopa uredili še večjo mlako z vodnim rastlinjem. Želja je urediti infocenter – po možnosti v imitaciji čebelarjevega rova,« pove Klenovšek. Konec koncev je Občina Brežice silhueto čebelarja uporabila na obcestnih tablah na mejah občine.