Čebelarska ulica: za vsakega Slovenca ena medovita rastlina
Na sobotno jutro je v Ivančni Gorici zadišalo po medu. Tamkajšnja Čebelarska ulica, ki so jo odprli leta 2019, je dobila nadaljevanje. »Čebele potrebujejo naravo in čisto okolje, predvsem pa je pomembno, da travniki ozelenijo, zacvetijo in da spomladi ne kosimo petkrat. Da pustimo, da regrat zraste. Za čebele so nevarna tudi fitofarmacevtska sredstva,« je povedal predsednik Čebelarskega društva Stična Anton Kastelec.
V Ivančni Gorici se trudijo, da bi bilo drugače in da bi ljubezen do čebel privzgojili tudi najmlajšim. Precej se jih je zbralo v Čebelarski ulici, kjer so pripravili pester program s stojnicami in dogodki, tudi na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, ki je pozvala k sajenju medovitih rastlin. Občina Ivančna Gorica je bila med prvimi, ki so se pridružili temu projektu. Ideja je že presegla meje naše dežele.
Vse več držav, društev, organizacij pristopa k akciji, ki ima za cilj, da bi do leta 2030 pri nas posadili dva milijona medovitih rastlin, za vsakega Slovenca eno. Tudi za mlade rodove, ki so jim čebele zelo blizu.
Kranjska sivka je rjava
Učenca David in Bor sta tako srčno in doživeto pojasnjevala mimoidočim strukturo panja in karakteristike čebelje družine. »Tole je listnati panj, tule je pitalnik, da imajo čebele kaj jesti, damo jim zmes pol vode in pol sladkorja,« pove Bor in doda, da je zelo pomembno, da pri čebelah uporabljamo nežno metlico: »Da se jim ne poškodujejo krila.« Izvemo še, da je v eni čebelji družini ena matica, od 600 do 1000 trotov in med 20.000 in 80.000 delavkami. Pri sosednji mizi so pod mentorstvom učiteljice Ane Šimac nastajali papirnati zvončki in sivkini dišeči žepki.
»Barvali smo tudi kranjsko sivko, slovensko čebelo, ki je rjave barve, in ne rumene kot osa,« pravi Šimčeva. Tako matična Osnovna šola Stična kot podružnična šola Višnja Gora premoreta čebelarski krožek, ki je dobro obiskan. »Veliko energije imam, ker sem vesel in ponosen na moje krožkarje. Šola na Krki ima 80 otrok, skoraj 30 jih hodi na čebelarski krožek,« ponosno pove Marjan Volaj, predsednik Čebelarskega društva Krka – Zagradec.
»Mlade učimo ohranjanja okolja in skrbi zanj, ob tem pa smo začeli tudi akcijo sajenja medovitih rastlin,« dodaja Volaj, čigar sin je imel čebele v bloku v Ljubljani, on pa jih je nato od njega nasledil ter se po svojem 50. letu zapisal čebelarstvu.
Kar 10 ur za čebelo
Čebela lahko tudi piči. »Pomembno je, da poiščemo želo in ga potegnemo ven. Najbolje je, da to naredimo s kakim ostrim predmetom in pazimo, da mešiček, poln strupa, ne poči. Mesto pika zatem speremo, osušimo in ohladimo,« nam je povedala Suzana Lalič iz Centra za krepitev zdravja ZD Ivančna Gorica. Za delo pri čebelah se je treba tudi primerno obleči. Saša Rovanjšek iz Šentvida pri Stični nam je zaupala, da z možem že 22 let proizvajata zaščitno opremo, ki vključuje klobuk, zaščitni jopič, rokavice in hlače.
V Čebelarski ulici je svoje mojstrovine pokazala tudi Breda Kremesec iz bližnjega Zagradca, ki ob drugih rokodelskih spretnostih zelo rada kleklja. »Tole je čebela, ki sem jo naredila, saj ni skoraj nič, a je treba deset ur dela,« je priznala.
Kranjska čebela, tudi kranjska sivka ali kranjica, je avtohtona pasma čebele, ki izvira iz gradu Podsmreka, kjer je v 18. stoletju živel višnjegorski baron Emil Rošic, tudi čebelar. O čebeli, ki je tu živela, je pisal v reviji Bienenzeitug in sprožil veliko zanimanje in povpraševanje. Ustanovil je čebelarsko trgovsko podjetje in začela se je prodaja čebeljih družin na veliko. Po nekaterih podatkih je bilo v času delovanja njegove trgovske družbe izvoženih okoli 100.000 naseljenih panjev in matic, zapišejo na Čebelarski zvezi Slovenije.
»Ivančna Gorica je prejela priznanje za do čebel najbolj prijazno občino za leto 2021. Podelila nam jo je Čebelarska zveza Slovenije, zato smo dolžni, da nadaljujemo aktivnosti. Prav sajenje medovitih rastlin in Čebelarska ulica sta eni od teh,« je povedal župan Dušan Strnad, vesel, da v občini premorejo kar dve čebelarski društvi, še bolj pa, ker imata obe podmladek, kar je zagotovilo, da se ta bogata dediščina prenaša iz roda v rod. Naj raste, naj cveti, naj medi, smo še slišali za konec v Ivančni Gorici.
