Čečke pet ur žlobudrale in žvrgolele (FOTO)

Čas maturitetnih izpitov je hkrati čas spominov na opravljeno maturo. V tem obdobju se na takšnih ali drugačnih obletnicah srečujejo nekdanji maturanti, nekdanje sošolke in sošolci, prijatelji.

Te dni so se v ljubljanskem Dvornem baru dobila, na primer, sama dekleta, ki so učiteljišče v Resljevi ulici, danes je tam Gimnazija Ledina, zaključile že leta 1962. V njihovem razredu ni bilo nobenega fanta.

Sicer pa se že pet let niso srečale. Tokrat je bilo drugače; to pot je 14 deklet namreč praznovalo okroglo, kar 60. obletnico, odkar so zapustile šolske klopi in se podale v učiteljske vode. Ker so pripadale č razredu, so jih poimenovali kar čečke! In čečke so si imele v sredo zares veliko tega za povedati. Kar pet ur so namreč žlobudrale in žvrgolele. Kot so tudi na tisti sončni dan pred 60 leti, ko so radostno prepevale: O, sonce moje, O, sole mio!

Zastavo vedno razobesi

Ena izmed čečk, menda so jih imeli za izjemno marljive, razgibane in še kako solidarne, je bila upokojena učiteljica Viktorija Kovač. Spomnila se je, da so si dale po nepreklicnem koncu še posebnega duška, najprej v zbirališču nasproti Name, gospa je že pozabila, kako se je imenovalo, ko pa je nebo postajalo vse temnejše, so smuknile še v Nebotičnik. Tam so še dolgo v noč pele, vriskale in plesale, nam je povedala 81-letna Viktorija, ob tem pa izdala, da je še tisti večer preskočilo kar veliko ljubezenskih iskric.

Bil je to dan, ki ne bo šel nikdar v pozabo! Tudi zato, ker se je čas srednješolske brezskrbnosti v tistem dejansko končal. Čečke so že kmalu zatem skočile v ocean poklicnega življenja. Tudi Viktorija Kovač, ki je še tistega septembra začela službo v Čekovniku, tam je dopoldne poučevala štiri razrede, popoldne pa še štiri dodatne. V hribovskem naselju nad Idrijo je bilo namreč le 19 učenk in učencev.

S 4b. razred ljubljanske strojne šole je maturiral leta 1972. FOTO: Osebni Arhiv

Viktorija Kovač je do zaslužene penzije poučevala, kot rečeno, dve leti v Čekovniku, dve leti na Kladju, 15 let v Hotedrščici, kamor se je tudi poročila in kjer še vedno živi, svojo kariero razredne učiteljice, ki je ves čas bdela večinoma nad prvo- in drugošolčki, pa je sklenila v Gornjem Logatcu.

Izprašil bi jim riti!

Čečke seveda niso bile edine, ki so se v tem obdobju srečale in spomnile svoje mature ter zaključkov njihovega guljenja šolskih klopi. Obstaja še posebno zanimiva skupina nekdanjih sošolk in sošolcev, ki obletnico svoje mature praznuje prav vsako leto.

»To počnemo že od naše 35. obletnice dalje,« je v tistem podčrtal 69-letni Marjan Černe, po rodu iz Semiča, ki se lahko pohvali tudi z nazivom dosmrtnega predsednika S4b. razreda ljubljanske strojne šole, ki je maturiral leta 1972. Jasno, letos je bila za njimi zato že 50. obletnica mature!

Njihova posebnost pa ni le to, da se dobivajo vsako leto, tudi med korono so se, pač pa, da se vsakič dobijo nekje drugje oziroma v enem od krajev, od koder nekdo od njih izhaja. Zato so se srečevali po že skoraj vsej Sloveniji, od Obale do Maribora, od Kočevske do Gorenjske, to pot se je 15 nekdanjih sošolk in sošolcev srečalo v Ljubljani.

Ker so njihova srečanja že skoraj kot kakšni vodeni izleti, se sproščujoči del začne šele po ogledu vseh znamenitosti. Tokrat pa je bilo sploh nostalgično, saj so si šli najprej ogledat dijaški dom v Vidovdanski ulici, kjer so med letoma 1968 in 1972 tudi bivali.

»Bili so to še časi, ko je vladal red in ko je bil učitelj še spoštovana avtoriteta,« je moral pridati človek brez dlake na jeziku, kakršen je tudi dosmrtni predsednik razreda Černe. Spomnil se je namreč, kakšen red je prevladoval takrat v njihovih sobah, pa četudi se je v njih gnetlo po šest dijakov. »Vsako jutro smo morali imeti pospravljeno, pometeno, posteljnina je morala biti postlana v nulo …« Nakar je povišal ton svojega glasu: »Zdaj pa je, kako naj rečem, kot kakšen teksas, mene je bilo po videnem pošteno sram!«

Černe je pocukal za rokav tudi zdajšnjega direktorja dijaškega doma in mu zabrusil, da bi bilo neprimerno bolje, če nekdanjim uporabnikom teh sob takšnega nereda ne bi nikoli več kazal. Direktor pa mu je takoj zaupal, da so se časi povsem spremenili ter da se znajo današnji dijaki že zaradi najmanjše kritike kaj hitro pritožiti staršem, ti pa vodstvu doma, kot bi mignil, pošljejo za vrat odvetnike?! »Takšnim staršem in otrokom bi sprašil riti!« naš belokranjski sogovornik preprosto ni mogel biti tiho.

Nakar se je skupina odpravila po Ljubljani in povzpela na Grad. Po ogledu Železničarskega muzeja pa so upokojeni strojniki vse do poznega večera obujali spomine v znamenitem gostišču Livada.