Čeh išče potomce slovenskega vojaka

Jana Solpero štejejo za enega največjih tipografov. Po tridesetih letih predavanj na praški akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje je začutil, da je napočil čas za spremembo. Oboževalec vojaške zgodovine je odtlej napisal že pet knjig, v katerih opisuje večinoma češke bataljone, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Ter umirali na naših tleh. Samo na soški fronti je padlo več kot 30.000 Čehov.

Njegov vrstnik, sicer pa inženir, mu je zadnjič pisal: »Dragi profesor! Pravkar sem prebral obe vaši knjigi Češkoslovaška druga armada. Čestital bi vam za tako izvrstni deli!« Nakar se je še predstavil: »Moje ime je František Stekly, imam 82 let in se že 20 let ukvarjam z usodami udeležencev prve svetovne vojne, ki so izšli iz pardubiškega okraja, še posebno me zanimajo usode čeških vojakov, ki so sodelovali na soški fronti. Pridobljene podatke shranjujem v obsežno bazo podatkov. V njej je že več kot 50.000 priimkov.«

V nadaljevanju ga je poprosil za sodelovanje oziroma za izmenjavo dragocenih podatkov. S podobno željo se je obrnil tudi na Slovenske novice.
 

Dopisovala sta si do smrti

František Stekly je član Društva prijateljev vojaške zgodovine iz Pardubic: »Tako sem zaradi stare vojakove fotografije z zapisanimi imeni fotografiranih prišel tudi do slovenskega vojaka Mirka Kosirnika. Rad bi izvedel kaj več o njegovi življenjski usodi.« Stekly že dolgo išče njegovo družino: »Bil je prijatelj Bohumila Hovorke, s katerim si je do leta 1980 dopisoval. Pomagajte mi pri iskanju! Prepričan sem, da bi tudi njegova družina želela vedeti kaj več o svojem pradedu. Če se ne motim, naj bi izhajal iz Domžal oziroma njegove okolice ...«

Stekly je že pred leti od gospe Hodačeve, hčerke vojaka Hovorke, dobil fotografijo njenega očeta, posneto nekje na Krasu. Na njej je skupina 15 avstro-ogrskih vojakov različnih narodnosti. Hovorka jo je 29. decembra 1917 svojim staršem na Češko poslal iz Dutovelj. Med temi vojaki pa je tudi Mirko Kosirnik, s pripisom Slovenec. Hovorka je prav vsakega vojaka tudi oštevilčil ter na hrbtni strani fotografije izpisal njihova imena ter priimke. Pripisal je, da sta njegova najboljša prijatelja Mirko Kosirnik ter Hrvat Vladimir Viličić. »Hodačeva mi je prav tako zaupala,« se spominja češki raziskovalec, »da je njen oče prijateljeval s Kosirnikom še po vojni, da sta si pogosto dopisovala ter da jih je Mirko okoli leta 1965 celo obiskal. Ne spomni pa se Kosirnikovega kraja bivanja.«

Po letu 1984, ko je Hovorka umrl, se je vsa njegova korespondenca s Kosirnikom izgubila, ohranjena je le še ta fotografija. »In ko jo gledam, opremljeno s priimki in nacionalno pripadnostjo (šest Nemcev, dva Poljaka, dva Madžara, dva Čeha, avstrijski Čeh, Slovenec in Hrvat),« je dejal Stekly, »zlepa ne morem mimo vprašanj, kako so se sporazumevali, kako so doživljali to strašno in brezupno vojno.«
 

Na Krasu je zadonela češčina

»Zame, za gospo Hodač ter za vojaško datoteko bi bilo zato še kako dragoceno, ko bi izvedeli, od kod gospod Kosirnik izhaja in ali živijo njegovi potomci oziroma sorodniki, ki bi ga na fotografiji tudi prepoznali. Zato vas še enkrat naprošam, ali bi nam lahko ob pomoči bralcev pomagali do njih,« je naprošal zbiratelj vojaških usod, ki je imel v tolminski Tornijevi dvorani leta 2019 tudi predavanje, organiziralo ga je tamkajšnje Zgodovinsko društvo generala Borojeviča. Od 300 podrobno zbranih usod jih je izbral deset ter jih predstavil slovenskemu občinstvu.

Ljubitelj Avsenikovih melodij je bil že večkrat pri nas, tudi leta 2006, ko se je srečal z nekaterimi potomci tistih, ki so jih leta 1915 preselili na Češko, natančneje v Kralupy nad Vltavo, pol ure vožnje od Prage. Tam imajo še posebno močne vezi z našim Opatjim selom, od koder je moralo teh 300 krajanov na vrat na nos na Češko. Čehi so Opatjeselce oziroma Opajce lepo sprejeli ter jim ponudili zatočišče pred vojno vihro pa še delo so jim dali. Opajci so delali tako v cukrarni, na kmetijah in drugod, v begunstvu pa ostali do leta 1919. Kljub težkim časom so od tam prinesli tudi veliko dobrega, kar se ne nazadnje še vedno prenaša iz roda v rod Opajcev, to so češke pesmi, uspavanke, molitvice, raznorazni predmeti in jedi.


František Stekly se še živo spominja: »Onidan sem v Lokvici srečal nekega Ivana Zavadlava. Začela sva se pogovarjati o vsem mogočem, dokler se vse skupaj ni prelevilo v prepevanje čisto pravih čeških pesmi, ki jih je Ivan še dobro znal. Sprva sem mislil, da je moral njegov oče delati na Češkem, nakar sem izvedel, da je bil med begunci. Enajst let pozneje, ko sem sodeloval pri odkritju spominskega znamenja češkim braniteljem slovenske zemlje (21. pehotnega polka Časlav) v Hudem Logu, le nekaj kilometrov proč od Opatjega sela, sem se z Ivanom ponovno srečal. Debelo uro sva se pogovarjala in že spet prepevala …«

Spomini na soško fronto pa se je imenovala potujoča razstava, ki se je leta 2015 selila po Češkem. Začelo se je v Pragi in se nadaljevalo tudi po vseh tistih mestih, od koder je prišlo na soško fronto največ čeških vojakov. Razstavo na šestnajstih panojih je videl tudi Stekly in tudi njemu so postregli z jedjo, ki je spominjala na tiste čase, z joto namreč, to je za prireditev omogočila kamniška Eta. In tudi tam je spraševal po Mirku Kosirniku.