Cenena narodna noša izpodriva originalno

Nedeljski sprevod 1900 narodnih noš po središču Kamnika, ki je bil vrhunec tradicionalne prireditve Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine že 48., je bil letos v znamenju najvišje državne politike. Slavnostni govornik je bil namreč donedavni kamniški župan, zdaj pa premier Marjan Šarec. Dejal je, da Dnevi poveličujejo slovensko tradicijo, kulturo in dediščino ter da je narod, ki ne spoštuje svoje kulture in dediščine, obsojen na propad. Poudaril je, da se je slovenski narod ohranil skozi vsa stoletja, ker je znal ceniti tisto, kar je njegovo, in da to tudi v 21. stoletju ne sme biti zastarelo, ampak moramo še naprej ohranjati našo dediščino, kajti to je tisto, česar nam nihče ne more vzeti.

Realnost je drugačna

Čeprav se ni težko podpisati pod njegove besede, je realnost precej drugačna. Kamniški zavod za turizem, šport in kulturo se je sicer trudil, da bi zadovoljil okuse čim več ljudi, a je imela tridnevna prireditev vse preveč novodobnih komercialnih dodatkov, ki so jo močno razvrednotili. Prireditve, ki naj bi imele poudarek na naši pristni oblačilni dediščini od začetka 19. do prve polovice 20. stoletja in folklornih nastopih skupin iz slovenskih regij in tujine, se razen nedeljskega sprevoda zdijo kot nekakšen privesek, ne pa kot glavna atrakcija. Folklorni nastopi so večinoma potekali dopoldne ali zgodaj popoldne – ob urah, ki ne spadajo v udarne termine, ko pride največ obiskovalcev, večerni nastopi pa so bili rezervirani za bolj ali manj znane zabavne glasbene skupine (Mambo Kings, Pop Design) ali narodno-zabavne ansamble (Kranjci). Ti z dediščino, tako kot prodaja kičastih balonov ali cenenih kitajskih oblačil in perila na stojnicah, nimajo nič skupnega. Da ne govorimo o zabaviščnih parkih za otroke, pleskavicah in drugi hitri prehrani.

Na stojnicah pred občinsko stavbo in okoli Glavnega trga je bilo sicer videti dosti zanimivega (denimo izdelavo domžalskih slamnikov, prte iz rišeljeja, prikaz klekljanja idrijske čipke), žal pa so se vmes vrinili prodajalci raznih lupilnikov sadja in zelenjave. Na prste ene roke si lahko naštel izdelovalce in prodajalce originalnih delov narodnih noš. Večina jih je namreč namesto dragih originalnih (irhastih) hlač, ženskih bluz (rokavcev), visokih moških škornjev, nizkih čevljev, avb, peč in dodatkov (sklepancev, marel, cekarjev ...) raje prodajala bistveno cenejše replike iz modernejših materialov.

Originali ne gredo v promet

Slavica Krivec, zbirateljica starih originalnih noš iz Preddvora, je kot prodajalka sicer imela veliko občudovalcev, le malo pa je bilo takih, ki bi pri njej kaj kupili. Avbo iz leta 1940 je namreč prodajala za 150 evrov, še starejši iz obdobja okoli leta 1860 pa za 250 oziroma 300 evrov. Sklepanec iz prve polovice 18. stoletja (pas iz železnih ali medeninastih členkov, na katerega je ženska obesila ključ) je kot njen najdražji in najvrednejši eksponat odkupil kar dr. Bojan Knific, eden največjih poznavalcev tovrstne umetnosti pri nas. Ker naši muzeji sploh nimajo denarja za odkupe starih originalnih ljudskih oblačil, take dediščinske bisere pač odkupuje kar iz lastnega žepa.

Precej nezadovoljna s smerjo, v katero gre ohranjanje naše oblačilne dediščine, je bila tudi Andreja Stržinar iz Ovsiš pri Podnartu. Kot ena redkih šiviljskih mojstric, ki se kot samostojna podjetnica ukvarja tudi z rekonstrukcijami nekdanjih oblačil našega prebivalstva iz 19. in začetka 20. stoletja, se ne more sprijazniti s tem, da se tako ljudje kot izdelovalci narodnih noš vse prehitro sprijaznijo s cenenimi približki, ki le na daleč spominjajo na originalno nošo. Najraje izdela ali popravi nošo iz originalnih materialov, ki se jih še da dobiti (največkrat kar odkupi kakšne stare noše ali njihove dele), iz sodobnejših pa le za folklorne skupine. Čeprav se zaveda, da tako moški kot ženske večinoma ne morejo nositi oblačil, kakršna so ljudje nosili v preteklih dveh stoletjih (bili so nižje rasti, zaradi pomanjkanja hrane so bile ženske vitke in so nosile oblačila današnje velikosti 32 ali 34, kar danes nase spravijo le še majhne deklice), in da drage ročno izdelane čipke izpodrivajo strojno izdelane, lan, bombaž, damast in brokatni žamet pa celo cenejši umetni materiali, jo vsakokrat zaboli, ko vidi, kakšne kostume nosijo naši narodno-zabavni ansambli. To večkrat sploh niso več narodne noše. Zaradi cenenosti mnogi posegajo celo po tirolski noši, izdelani v Aziji.

Superge namesto škornjev

Cenenih noš smo preveč videli tudi v sprevodu. Ni bilo namreč malo takih, ki so namesto visokih škornjev ali nizkih čevljev nosili celo superge ali sandale, mnogi so imeli zatemnjena očala sodobnih znamk, v skupini iz Črne gore je njen vodja nosil moderno uro, namesto kočij in konjskih vpreg so prevladovali stari traktorji, videli pa smo celo starodobna kolesa in skupino s slovenskimi kraškimi ovčarji.

Žal si ljudje niso tako množično ogledali štirih razstav, na katerih bi se lahko podučili, kako približno naj bi bila videti originalna noša. Večina je bolj kot ne zašla le v galerijo nad Kavarno Veronika in v Maleševo galerijo. V prvi so razstavljali originalna oblačila iz muzejskih in osebnih zbirk ter rekonstrukcije posameznih slovenskih noš, v drugi pa zaklade hrvaške oblačilne dediščine.

Do naslednjih ali vsaj do 50. Dnevov bi se bilo dobro znebiti vsega kiča in kramarskega pridiha, prav tako pa znova narediti selekcijo tistih, ki so primerni za vključitev v sprevod narodnih noš. V ospredju bi morale biti naše etnološke značilnosti, razstave starih noš in izvirnih folklornih nastopov.