Čeprav je ohromel, načrtuje športno kariero
Nesreča nikoli ne počiva, en sam trenutek ti lahko za vedno spremeni življenje. Takšna je tudi usoda 23-letnega Roka Seidla iz Griž, ki je doživel hudo prometno nesrečo in je zdaj že šesto leto obsojen na električni invalidski voziček. Delno si lahko pomaga le z eno roko, s katero upravlja voziček. S tem se premika po stanovanju in v okolici doma, a ko mora k zdravniku ali želi kam drugam, potrebuje posebno prilagojeno vozilo. Zdajšnje je že dotrajano, zato je stekla obsežna zbiralna akcija potrebnih sredstev.
Upa, da se bo z novim kombijem lahko začel prevažati na treninge.
Pred nesrečo pokal od energije
Rok živi z mamo in bratom ter njegovo družino v Bezovniku pri Grižah. Podnevi in ponoči so z Rokom izmenično tudi štirje spremljevalci, ki mu pomagajo tako rekoč v vsakem trenutku. Po njihovi zaslugi je njegovo življenje znosnejše in so mu v marsikaterem pogledu kot družinski člani.
Pred nesrečo je bilo življenje adrenalinsko in srečno, pripoveduje Rok. Čas je rad preživljal v naravi, veselilo ga je delo na sosednji kmetiji in pri babici, kjer se je veliko naučil; pomagal ji je pri košnji, hranjenju živali in vsakdanjih opravilih. »Veliko časa sem preživel s prijatelji na igrišču, v naravi in hribih. Rad sem imel vse vrste športa, predvsem pa tek, hojo v hribe in skakanje z beemiksom. Takrat sem bil odrezan od sveta in užival trenutke brezskrbnega življenja. Z našim psom Lordom sva redno hodila na dolge sprehode in tek. Rad sem imel adrenalin in s tem izzival usodo s skakanjem z mostov v vodo, tako kot brat sem imel rad tudi borilne veščine, nadvse pa sem bil navdušen nad vožnjo z motorjem in avtomobili. Ob mladostniški norosti pa nisem razmišljal o morebitnih posledicah in zgodilo se je, kar se ne bi smelo. A po toči zvoniti je prepozno, zato mi ne preostane drugega kot živeti s posledicami in biti hkrati opomin vsem mladim, da ravnajo drugače,« z grenkobo poudari Rok in opiše, kako se je zgodila nesreča.
»Tistega usodnega dne sem sedel v bratov avto, čeprav nisem imel vozniškega izpita, a že kar nekaj znanja. Želja po vožnji je bila močnejša od razuma in na cesti blizu doma, malo pred Šeščami, sem zapeljal na bankino. Volana nisem mogel več nadzorovati in zavil sem s ceste. Pred prihodom reševalcev sem bil pri zavesti in že telesno hrom od vratu navzdol, odpeljali so me v urgentni center Splošne bolnišnice Celje. Zaradi poškodbe 3. in 4. vratnega vretenca in poškodovanega živčevja sem ostal hrom,« nam je povedal Rok.
6 let je že obsojen na voziček.
Morda bo paraolimpijec
Po treh mesecih okrevanja so ga napotili v Rehabilitacijski center URI Soča. Sčasoma je začel delno premikati levo roko, se učil upravljati električni voziček in umivati zobe. Potrebna je bila prilagoditev bivalnega prostora njegovim potrebam. Na začetku so ga prevažali v osebnem vozilu, kar je bilo zelo naporno, zato so starši takrat s prihranki kupili prilagojen kombi; zaradi visokih cen so izbrali starejšega, ki pa mu je kljub pogostim okvaram do zdaj omogočal normalen prevoz, pojasnjuje Rok, ki ob govorjenju postane žejen, zato spremljevalec Mario, ki je vsak dan pri njem že leto in pol, hitro poskrbi tudi za to njegovo potrebo, tako da lahko nadaljuje.
Po rehabilitaciji v Soči se je Rok s starši privajal novega življenja. »Kolegi in kolegice so me obiskovali, sčasoma pa je tudi to minilo. Ostali so le še pravi prijatelji, mama in brat, ki mi vsakič polepšajo dan in dajo moč za življenje. Še vedno poskušam ostajati pozitiven in hvaležen za življenje. Težke dni si popestrim z glasbo, sprehodi, fotografiranjem, sproščanjem v naravi, druženjem …« z neverjetnim zanosom kaže voljo do življenja sogovornik, ki bi si želel biti še dejavnejši.
Seveda pa bo vse odvisno od zbranih sredstev. Pomoč za Roka se zbira prek Rdečega križa in s pošiljanjem esemesov, da bo njegovo življenje, kolikor je sploh mogoče, vsaj za odtenek lepše in bogatejše.
Priložnost vidi v dvoranskem balinanju. »Enkrat sem se že preizkusil v tem športu in bilo mi je všeč, a zaradi dolgih voženj na treninge in ne ravno odličnega stanja vozila se še nisem odločil za to. Upam, da bom kmalu imel udobnejši prevoz ter se aktivno začel ukvarjati z balinanjem, mogoče tudi na paraolimpijskih tekmovanjih,« si želi Rok.
Ob mladostniški norosti nisem razmišljal o morebitnih posledicah.
