Cerkev so obnovili potomci graščakov
Okoli leta 1161 so Ortenburžani dali postaviti majhen grad na vzpetini Žrnovec nad Ortnekom, ki je kasneje večkrat menjal lastnike, plemiške družine. V 17. stoletju so grofje Mosconi grad prezidali, iz tega časa izhaja tudi grajska cerkev svetega Jurija, ki je bila najverjetneje zgrajena v prvi polovici 17. stoletja. Njegovi zadnji lastniki so bili Koslerji, ki so ga pridobili leta 1823, 1884. pa ga opustili in se preselili v spodnji ortneški grad ob glavni cesti Kočevje–Ljubljana. Cerkev je bila s svojo opremo celostna umetnina, bogat scenski prostor, saj so jo sestavljali trije rezljani zlati oltarji – glavni s sliko borbe sv. Jurija z zmajem in stranska s slikami sv. Lucije in Barbare ter Marijinega vnebovzetja in prižnica. Ena izmed treh slik je delo mojstra Hansa Georga Geigerfelda, ki velja za enega najpomembnejših slikarjev 17. stoletja na našem prostoru.
Bogoslužja so se v cerkvi opravljala vse do druge svetovne vojne, kmalu po njej pa so se začela ropanja in namerno uničevanje cerkvene opreme. Spomeniški stroki je uspelo oltarje in prižnico rešiti tako, da so jih odpeljali v Dolenjski muzej v Novem mestu. Tam so bili deponirani dolga leta, v 90. letih 20. stoletja pa so bili vrnjeni v Ribnico, v oskrbo Galerije Miklova hiša. »Predvsem se je stroka zavedala, da je pred nami izjemen ostanek opreme iz prehodnega obdobja med gotiko in barokom na Slovenskem. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na oddelku restavratorstvo, so jih v letih 1999–2002 umetnostni zgodovinarji restavrirali, do 2003. pa se je obnova zaključila še s prižnico,« se spominja mag. Marina Gradišnik iz Muzeja Ribnica.
Mulce je fascinirala notranjost, še posebno grobnica, iz katere so štrleli ostanki človeških kosti.
Pomoč občine
Danes sta sliki iz stranskih oltarjev shranjeni v Dolenjskem muzeju, znamenita na glavnem oltarju pa v Narodni galeriji, kjer je v prenovljeni stalni postavitvi zopet umeščena v ohranjen glavni t. i. zlati oltar. Tega je Narodni galeriji za ta namen posodila ribniška galerija, ki v svojih depojih hrani tudi prižnico. Stranska oltarja sta trenutno v cerkvi sv. Jožefa na Velikih Poljanah, čeprav je bila ob nastajanju rokodelskega centra v Ribnici leta 2010 podana ideja, da bi bil en prostor v stavbi posvečen glavnemu oltarju in stranskima, ki sta bila takrat v ribniški cerkvi. A namera je splavala po vodi. Antonu Masniku, ki je bil zadnji župnik na Velikih Poljanah in je duhovno pastirstvo opravljal 15 let, je uspelo v prizadevanjih – o tem je večkrat tudi pridigal pri maši –, da bi bila cerkev na ortneškem gradu podružnica ribniške, zato so oltarja leta 2016 premestili vanjo, saj je suha in primerna za njuno hrambo ter oglede.
Na nekdanje grajsko življenje spominjajo razvaline ortneškega gradu, ki se počasi utapljajo v goščo, in informativna tabla, ki so jo leta 2017 z Muzejem Ribnica postavili člani Lions kluba Ribnica. S strnjenimi zanimivostmi priča o večstoletnem življenju imenitnih plemičev visoko nad Ortnekom. Za vsaj delno obnovo nižje ležeče cerkve, ki se iz Koslerjevih gozdov spogleduje s suhorobarsko deželo, sta si že dolgo prizadevali muzejska in naravovarstvena stroka, v zadnjih dvajsetih letih pa bolj odločno tudi potomci grajske rodbine. Nazadnje jim je, v četrto, le uspelo del denarja pridobiti tudi ob pomoči občine na razpisu ministrstva za kulturo, jeseni pa so pod nadzorom Zavoda za spomeniško varstvo tik pred zdajci obnovili zunanjost cerkve, da se ne bi pred zimo povsem sesula. »Po dvajsetih letih je kar precej načeta sakralna stavba statično sanirana z novo streho, kritino, žlebovi in odvodnjavanjem tako, da je konzervirana, notranjost, kjer je zlita plošča, pa je brez stavbnega pohištva, torej v čakanju na boljše čase še naprej gola,« je na obnovitvena dela ponosen dr. Hubert Kosler, eden izmed dveh potomcev nekdanje grajske družine.
Morda občasne maše
»Tudi jaz ne skrivam hvaležnosti vsem tistim, ki jim je naposled uspelo cerkev dvigniti iz ruševin. Še posebno Hubertu mlajšemu kapa dol,« je v belo fasado ovita božja stavba pričakala tudi pohodnika Janeza Lovšina iz bližnjega Slatnika, ki se drugačne podobe cerkve, predvsem njene notranjosti, spominja še iz časa, ko je obiskoval podružnično šolo v Sušjah, takrat je na ušesa vlekel tudi pričevanja starejših o pridni in do okoličanov in delavcev nadvse prijazni plemiški gospodi. »Prvič sem bil na tej vzpetini kot kratkohlačnik leta 1965. Večkrat smo tod šolarji prišli na izlet in se nekoliko višje nad cerkvijo po travi podili za žogo. Obzidje je bilo še kar za videti, cerkev pa že v slabem stanju. Mulce je fascinirala notranjost, še posebno grobnica, iz katere so štrleli ostanki človeških kosti. Ne vem, kam so jih, če so jih, premestili,« je ugibal Janez, ki sicer ne dvomi, da bo nekega dne grajska zapuščina še bolj oblegana izletniška točka.
Obnovljena cerkev ne bo služila svojemu namenu kot nekoč, morda bodo organizirali občasne maše, o vsebini, kot je dejal dr. Hubert Kosler, pa se bodo pogovarjali tudi z občino. »Vrnitev zgodovinske opreme v cerkev bi zahtevala vrsto prehodnih postopkov, ki bi morali iti skozi sito stroke, postavlja se tudi vprašanje, kako naj bi se varovale tako pomembne dragocenosti,« pove mag. Marina Gradišnik.
