Cerkev zgradili samo z darovi (FOTO)
Letosna Ponikvi pri Žalcu slavijo stoletnico nove cerkvene stavbe, cerkve sv. Pankracija, ki stoji v središču Ponikovske planote, znane po izrazitem kraškem svetu z več jamami, vključno s turistično jamo Pekel.
Letošnje praznovanje, ki bo prineslo še več dogodkov, so začeli s prireditvijo Ponikva –100 let srčnih dejanj v župnijski cerkvi.
Trije mejniki
Prireditev se je začela s slovensko himno in pesmijo Slovenec sem, obe je zapel Moški pevski zbor Ponikva pod vodstvom Kaje Grašič. Zbrane je nato pozdravila moderatorka dogodka Danica Kos ter poseben pozdrav namenila Janku Kosu, županu Občine Žalec, Tonetu Krašovcu, dolgoletnemu župniku, rojakoma, duhovnikoma Janezu Zupancu in Marjanu Jezerniku, ter Janku Rezarju, njihovemu zdajšnjemu župniku in dekanu.
Osrednja akterka tega dogodka je bila prof. zgodovine in dipl. etnologinja Elizabeta Kos, ki je v besedi in sliki udeležence popeljala skozi preteklost kraja in cerkve s poudarkom na njeni stoletnici. Med posameznimi sklopi zgodovinskega orisa so dogodek bogatili Ljudske pevke Ponikva pod vodstvom Tatjane Jezernik, mladi pevci župnije pod vodstvom Karmen Kos, ob zaključku pa znova Moški pevski zbor.
V kroniki je zapisan tudi obisk škofa Antona Martina Slomška.
Elizabeta Kos je najprej spregovorila o treh letnicah, ki se nanašajo na njihovo cerkev. »Leta 1975 je minilo 50 let od izgradnje. Dr. Maksimilijan Jezernik je v predgovoru knjige z naslovom Ponikva, ki je izšla pet let zatem, zapisal, da si je želel to knjigo izdati že takrat. Je pa vesel, da mu je to uspelo ob novi maši rojaka in sorodnika Marjana Jezernika. Druga misel in omemba gradnje nove cerkve se spet najdeta v uvodniku zbornika Ponkovška pozlata, ki je izšla leta 1999 tik, pred 75-obletnico cerkve. Župnik Tone Krašovec je takrat zapisal, da gradnja cerkve, obnove in nabava opreme v zadnjih letih, nove maše in jubileji potrjujejo pravilo, da na dobrih koreninah prednikov raste žlahten sad bodočih rodov.
Spet je minilo 25 let in z božjo pomočjo smo prišli do 100-letnice,« je dejala Kosova ter nato podala zgodovinski oris, ki je zajemal čas do začetka 20. stoletja, do gradnje nove cerkve.
Prva razglednica vasi
»Za časa cesarja Jožefa II. je bilo v duhu njegovih reform ustanovljenih veliko dušnopastirskih postaj, kuracij, župnij, da se razbijejo prevelike in neučinkovite cerkvene skupnosti. Tako je bila na Gornji Ponikvi leta 1787 ustanovljena kuracija, ki je štela 660 duš. Takrat je bilo pozidano tudi župnišče. Leta 1847 je bila na zahodni strani dozidana še ena soba, ki je bila namenjena za pouk vse do leta 1879, ko se je začela javna šola s prihodom deželnega učitelja in pozidavo šolskega poslopja. Istočasno se je ob cerkvi uredilo pokopališče z mrliško vežico.
V uporabi je bilo dobrih sto let – do leta 1900, ko je bilo blagoslovljeno novo pokopališče. V obdobju kuracije so Ponkovljani lepo skrbeli za svetišče. Temeljito so obnovili notranjščino in zunanjščino cerkve. Najstarejši zvon je bil prenesen z gradu Soteska in so ga 1879. pretopili, saj so takrat naročili tri nove zvonove, ki jih je blagoslovil takratni ljubljanski škof. V kroniki je zabeležen tudi obisk škofa Antona Martina Slomška, ki je pohvalil delo takratnega kateheta Matijo Urlauba. Leta 1891 je nastala župnija z Jožefom Kunejem kot prvim župnikom. Leta 1912 je bila slovesnost njegove zlate maše, na god farnega patrona so blagoslovili kapelo Matere božje pri cerkvi. Ob tej priložnosti je nastala prva razglednica vasi Gornja Ponikva! Danes je to odličen zgodovinski vir za naselbinsko dediščino Ponikovske planote,« poudari Elizabeta Kos, nato pa spregovori o času pred prvo svetovno vojno in začetku gradnje nove cerkve.
Junija 1924 je bil blagoslovljen temeljni kamen nove stavbe. V zapisu šolske kronike na Ponikvi za leto 1924/1925 beremo: »Na iniciativo posestnika Lovra Kosa iz Studenc (Jeren) je sklenil tukajšnji cerkveni odbor razširjenje župne cerkve tako, da se pusti samo zvonik. Načrt se je mogel realizirati spričo tega, ker se je lanska hmeljska kupčija izredno dobro obnesla. Pri rušenju stare cerkve so se našli obdelani kamni, pokriti z ometom, ki so najbrž iz bivšega gradu Helfenberg ...«
Cerkev so v celoti gradili s prostovoljnimi darovi v denarju, materialu in brezplačnim delom. Blagoslovili so jo 18. oktobra 1925. Takratni župnik Ivan Gorišek je v kroniko za tisti dan zapisal: »Bila je krasna, sončna in topla jesenska nedelja. Pokanje topičev in lepo vreme je privabilo na tisoče ljudi na Gornjo Ponikvo. Splošno mnenje je, da toliko ljudi še ni bilo na Gornji Ponikvi in jih tudi ne bo …« In kot poudari Kosova: »
Notranjščina cerkve se je opremljala do leta 1940, ko je bila posvečena. Tudi v letih zatem se je svetišče spreminjalo, dograjevalo in lepšalo, prav tako pa tudi celotno župnijsko središče. Ob dokončani zadnji celoviti prenovi notranjščine leta 1999 so na koru zaigrale nove orgle, ki tudi danes, po 25 letih, ohranjajo plemenit in lep zvok.«
1924. blagoslovljej temeljni kamen.
Lipa za samostojnost
Čas prve polovice 20. stoletja je zaznamoval ugledni župnik Ivan Gorišek, ki ga je leta 1988 upodobil svetovno znani kipar Franc Gorše; kip stoji danes pri cerkvi sv. Pankracija. V drugi polovici 20. stoletja je na Ponikvi neizbrisen pečat pustil ddr. Maksimilijan Jezernik, ponkovški rojak in veliki dobrotnik, ki je kljub odgovornemu delu v Rimu rojstni kraj nosil zapisan v srcu in je bil velik zagovornik slovenstva ter slovenske samostojnosti. »Leta 2022 je ob stoti obletnici njegovega rojstva pri Mohorjevi družbi izšla knjiga Rimljan s slovenskim srcem (urednica in soavtorica Andreja Štorman Vreg). Dragocen doprinos k celostni ureditvi župnijskega središča je imel zadnjih skoraj 40 let župnik Tone Krašovec,« še sklene Kosova in doda, da v župniji vsa leta uspešno deluje pevska dejavnost v različnih oblikah. Med drugim je za njimi 23 zaporednih božičnih koncertov domačih pevcev in instrumentalistov.
Zelo dejavna je tudi Karitas, ki se lahko pohvali z vrsto dobrodelnih prireditev. Župnijsko središče je gostilo raznovrstne prireditve, posebno slovesno je bilo junija 2016, ko so praznovali 15. obletnico samostojne Slovenije. Za ta namen je bila posajena tudi nova lipa. Staro, ki je bila posajena pred 100 leti, so morali lani podreti. Cerkev se ponaša tudi s tremi barvnimi okni, posvečenimi blaženemu Antonu Martinu Slomšku (2007), sv. Janezu Pavlu II. (2011) in sv. Izidorju, španskemu kmetu (2022). Vsa so dela umetnika Marka Jermana.
Letos bodo v spomin na stoletnico cerkve, ki je leta 2022 postala del Velenjske pastoralne zveze, postavili še barvno okno, ki bo posvečeno prvi slovenski svetnici in drugi zavetnici celjske škofije sv. Emi.
