Cesar je pil le kislo vodo iz Kotelj
Na najstarejši razglednici Kotelj na Koroškem poleg zdravilišča Rimski vrelec kraljuje steklenica zdravilne pijače.
Odpri galerijo
Prvo večje letoviško poslopje – švicarijo so podrli pred tridesetimi leti. FOTO: FRANC VEROVNIK
Ko so pred dobrimi 120 leti na Dunaju izdelali najstarejšo hotuljsko razglednico, so bile Kotlje vasica s peščico domačij ob potoku Hotuljki. »Toda gručasto naselje ob severnem vznožju mogočne Uršlje gore je postalo znano po vsej Avstro-Ogrski zaradi zdravilišča Rimski vrelec (Römerquelle), ki je nastalo ob izviru zdravilne 'kiseve vode', kot jo imenujejo domačini in jo za pitje uporabljajo že od 15. stoletja.
Na tem mestu je imel v drugi polovici 19. stoletja takratni lastnik zemljišča Josef Steinhäubl preprosto gostišče, leta 1877 pa je zgradil prvo večje letoviško poslopje, zaradi značilnega alpskega videza imenovano švicarija. Pri njegovi gradnji so naleteli na več ostankov iz rimskih časov, ko je tod mimo tekla rimska cesta Celeia–Virunum. Zato so letovišče, v sklopu katerega so leta 1896 postavili še hotel, poimenovali Rimski vrelec. Zaradi čiste alkalične in brezžveplene slatine je imelo status naravnega zdravilišča za bolne na želodcu, sečilih, ožilju in za slabokrvne,« pripoveduje domačin, ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine, prim. mag. Franc Verovnik, dr. med.
Osrednji motiv na litografski razglednici »privlačnega zdravilišča in alpskega letovišča Rimski vrelec«, odposlane leta 1897, prikazuje hotel, ki ga je leto prej odprl novi lastnik Cozmus Schütz iz Celovca, potem ko je že prej prenovil švicarijo in izvir ter razširil park. S tem je prenočitvene zmogljivosti povečal za 35 postelj, tako da je lahko tam naenkrat prebivalo sto gostov. Zdravilišče je slovelo po hladnih in toplih kopelih, gostje pa so se lahko osvežili tudi v potoku, ki so ga speljali skozi eno od sob, kjer so bile kabine s kadmi, v katere so kislo vodo dovajali s črpalko. Zdraviliški zdravnik in osebje so skrbeli za zdravo prehrano in za tiste goste, ki so imeli predpisano dieto, sami redili zajce in golobe ter gojili ribe.
Tudi po prvi svetovni vojni se je pod vodstvom Ane Marchiotti-Nesič Rimski vrelec uspešno razvijal, leta 1941 pa so ga zasedli gestapovci, ki so imeli v kleti mučilnico, v kateri so pobili pet domačinov. Po vojni so zdravilišče podržavili, nakar so se menjavali različni upravljalci, ki so najprej odstranili poslopja s kopelmi, nato podrli polnilnico kisle vode in 1990. švicarijo. Od leta 2000 tako na nekdanje cvetoče zdravilišče spominjata le še propadajoč hotel in zapuščen izvir.
Poleg hotela, v katerem je bil nekaj časa poštni urad, sta bili po besedah našega sogovornika na začetku prejšnjega stoletja v vasi še gostilni Ignaca Wastla in Antona Lužnika. Glavna železniška postaja je bila na Prevaljah, v Guštanju (na današnjih Ravnah na Koroškem) je bilo le postajališče, od koder so goste v Kotlje prevažali s kočijami.
Na levi sličici razglednice je upodobljeno prvo večje letoviško poslopje, enonadstropna vila ob izviru (Brunnen-Villa) z lesenimi balkoni oziroma švicarija. Med vojnama so bili v pritličju gostinski prostori, v nadstropju sobe, v mansardi pa skupna ležišča.
Začetnik nekdanjega letovišča in zdravilišča v Kotljah Josef Steinhäubl zdravilne kisle vode ni uporabljal le za kopeli, marveč jo je tudi polnil v steklenice (nekoliko nižje in debelejše od današnjih za mineralno vodo) ter jo pod imenom Kärtner Römer Quelle (Koroški Rimski vrelec) in zaščitnim znakom planike izvažal. Hotuljska kisla voda je tako kmalu postala najbolj cenjena namizna voda v restavracijah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju, tik pred začetkom prve svetovne vojne pa so je vagon prodali tudi v Ameriko. Na Dunaju, kjer so jo prodajali tudi v lekarnah, so redno oskrbovali dvor, saj je cesar Franc Jožef I. užival le to vodo in menda zaradi nje čil in zdrav dočakal 86 let. Kislo vodo so vseskozi, do leta 1954, polnili ročno. V desnem zgornjem vogalu razglednice je risba soteske Hotuljke z mlinom, poimenovana po nadvojvodi Heinrichu von Österreichu, skozi katero je bila bržkone speljana sprehajalna pot za goste; zdaj je to Kozarinova soteska.
»Današnje Kotlje so bistveno večje od nekdanjih, saj so bile v zadnjih petdesetih letih zgrajene številne individualne hiše, tako da imajo že več kot tisoč prebivalcev. V naselju so štirirazredna osnovna šola, knjižnica, pogodbena pošta, samopostrežna in kmetijska trgovina, kava bar in kavarna z bistrojem ter nova večnamenska dvorana. Žal pa je turistična ponudba veliko skromnejša kot pred 120 leti,« z malce grenkobe pripomni Hotuljec Franc Verovnik.
Nekdanja Henrikova in današnja Kozarinova soteska je še vedno vredna ogleda. FOTO: FRANC VEROVNIK
Na tem mestu je imel v drugi polovici 19. stoletja takratni lastnik zemljišča Josef Steinhäubl preprosto gostišče, leta 1877 pa je zgradil prvo večje letoviško poslopje, zaradi značilnega alpskega videza imenovano švicarija. Pri njegovi gradnji so naleteli na več ostankov iz rimskih časov, ko je tod mimo tekla rimska cesta Celeia–Virunum. Zato so letovišče, v sklopu katerega so leta 1896 postavili še hotel, poimenovali Rimski vrelec. Zaradi čiste alkalične in brezžveplene slatine je imelo status naravnega zdravilišča za bolne na želodcu, sečilih, ožilju in za slabokrvne,« pripoveduje domačin, ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine, prim. mag. Franc Verovnik, dr. med.
Mučilnica v kleti
Osrednji motiv na litografski razglednici »privlačnega zdravilišča in alpskega letovišča Rimski vrelec«, odposlane leta 1897, prikazuje hotel, ki ga je leto prej odprl novi lastnik Cozmus Schütz iz Celovca, potem ko je že prej prenovil švicarijo in izvir ter razširil park. S tem je prenočitvene zmogljivosti povečal za 35 postelj, tako da je lahko tam naenkrat prebivalo sto gostov. Zdravilišče je slovelo po hladnih in toplih kopelih, gostje pa so se lahko osvežili tudi v potoku, ki so ga speljali skozi eno od sob, kjer so bile kabine s kadmi, v katere so kislo vodo dovajali s črpalko. Zdraviliški zdravnik in osebje so skrbeli za zdravo prehrano in za tiste goste, ki so imeli predpisano dieto, sami redili zajce in golobe ter gojili ribe.
Hotuljsko podolje je, kot nam je pojasnil upokojeni strokovni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja Mirko Osojnik, že Rimljanom služilo kot prehodno ozemlje iz Mislinjske doline v Podjuno. Mimo Kotelj je vodila rimska cesta Celeia–Virunum, torej od Celja proti glavnemu mestu rimske province Norik na Gosposvetskem polju. O tem priča več izkopanin, ki so jih našli v današnjem zaselku Rimski vrelec oziroma njegovi okolici. O prisotnosti Rimljanov pričata tudi nagrobna plošča z likom delfina in trizobom (na sliki) ter odlomek nagrobnika s pisarjem, ki je od leta 1922 stal v parku pri Rimskem vrelcu. Prvega so našli zahodno od ceste Kotlje–Ravne na Koroškem, blizu kmetije Srebot, drugega pa v Zagradu pri Prevaljah. Od leta 2005 ravenski muzej oba spomenika hrani v lapidariju v kapeli gradu Ravne.
Tudi po prvi svetovni vojni se je pod vodstvom Ane Marchiotti-Nesič Rimski vrelec uspešno razvijal, leta 1941 pa so ga zasedli gestapovci, ki so imeli v kleti mučilnico, v kateri so pobili pet domačinov. Po vojni so zdravilišče podržavili, nakar so se menjavali različni upravljalci, ki so najprej odstranili poslopja s kopelmi, nato podrli polnilnico kisle vode in 1990. švicarijo. Od leta 2000 tako na nekdanje cvetoče zdravilišče spominjata le še propadajoč hotel in zapuščen izvir.
Najbolj cenjena
Poleg hotela, v katerem je bil nekaj časa poštni urad, sta bili po besedah našega sogovornika na začetku prejšnjega stoletja v vasi še gostilni Ignaca Wastla in Antona Lužnika. Glavna železniška postaja je bila na Prevaljah, v Guštanju (na današnjih Ravnah na Koroškem) je bilo le postajališče, od koder so goste v Kotlje prevažali s kočijami.
Na levi sličici razglednice je upodobljeno prvo večje letoviško poslopje, enonadstropna vila ob izviru (Brunnen-Villa) z lesenimi balkoni oziroma švicarija. Med vojnama so bili v pritličju gostinski prostori, v nadstropju sobe, v mansardi pa skupna ležišča.
Zdravilišče je slovelo po hladnih in toplih kopelih.
Začetnik nekdanjega letovišča in zdravilišča v Kotljah Josef Steinhäubl zdravilne kisle vode ni uporabljal le za kopeli, marveč jo je tudi polnil v steklenice (nekoliko nižje in debelejše od današnjih za mineralno vodo) ter jo pod imenom Kärtner Römer Quelle (Koroški Rimski vrelec) in zaščitnim znakom planike izvažal. Hotuljska kisla voda je tako kmalu postala najbolj cenjena namizna voda v restavracijah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju, tik pred začetkom prve svetovne vojne pa so je vagon prodali tudi v Ameriko. Na Dunaju, kjer so jo prodajali tudi v lekarnah, so redno oskrbovali dvor, saj je cesar Franc Jožef I. užival le to vodo in menda zaradi nje čil in zdrav dočakal 86 let. Kislo vodo so vseskozi, do leta 1954, polnili ročno. V desnem zgornjem vogalu razglednice je risba soteske Hotuljke z mlinom, poimenovana po nadvojvodi Heinrichu von Österreichu, skozi katero je bila bržkone speljana sprehajalna pot za goste; zdaj je to Kozarinova soteska.
Domačini jo za pitje uporabljajo že od 15. stoletja.
»Današnje Kotlje so bistveno večje od nekdanjih, saj so bile v zadnjih petdesetih letih zgrajene številne individualne hiše, tako da imajo že več kot tisoč prebivalcev. V naselju so štirirazredna osnovna šola, knjižnica, pogodbena pošta, samopostrežna in kmetijska trgovina, kava bar in kavarna z bistrojem ter nova večnamenska dvorana. Žal pa je turistična ponudba veliko skromnejša kot pred 120 leti,« z malce grenkobe pripomni Hotuljec Franc Verovnik.
