Čevljar odprl prvo slovensko kavarno v Ljubljani

Med zaslužnimi obrtniki, trgovci in podjetniki, ki so leta 1933 dobili diplomo ljubljanskega meščanstva, je bil tudi Fran Krapeš (tudi Krapež), kavarnar in restavrator v Zvezdi, po vsej Ljubljani in daleč okoli znan pod imenom ata Živili. Dr. Ivan Lah, pisatelj, publicist, prevajalec in profesor na gimnaziji, je znamenitega gostilničarja predstavil v Kroniki slovenskih mest leta 1935.

Fran Krapeš je bil rojen 1. januarja 1864 v Otlici pri Ajdovščini. Sin ubožnega kmeta se je s trebuhom za kruhom odpravil v Gradec in se izučil čevljarske obrti. Pri 21 letih se je osamosvojil kot čevljarski mojster v Ljubljani. Pozneje je prevzel gostilno Pri Šifu na Bregu in na Jurčičevem trgu ustanovil prvo slovensko kavarno v Ljubljani, ki jo je potem preselil na Kongresni trg.

Po opustitvi Narodne kavarne je prevzel Zvezdo, iz katere je naredil eno najlepših gostinskih podjetij v Ljubljani. Mestu je ostal zvest vse do smrti. S skalnega Krasa ga je prinesla pot v slovensko prestolnico, ki se je takrat zdela še precej nemškutarska. Ko je Krapeš prišel v tedanjo na videz tako ponemčeno Ljubljano, je bil še ubog čevljarček – in nepismen.
 

Po potresu zgradil leseno

»A njegov naravni talent mu je pomagal, da se je kmalu znašel v novih razmerah,« poroča Lah. »Tako je postal gostilničar, kar je bilo takrat mogoče brez posebnih izpitov, in kmalu nato še kavarnar. Vse ljubljanske kavarne so bile popolnoma nemške in tudi gospodje prvaki, narodnjaki in narodni voditelji so se zadovoljili s tujo postrežbo in nemškim časopisjem. Ko je potres leta 1895 razmajal Ljubljano in razruval tudi staro Fischerjevo hišo, je Fran Krapež postavil leseno kavarno na Kongresnem trgu z dvojezičnim napisom.«

Po potresu je začela Ljubljana dobivati tudi na zunaj slovensko podobo. Narodna kavarna se je preselila v Pongratzovo hišo na Dvornem trgu. Čeprav je bil lastnik hiše Nemec, pa je moral popustiti najemniku, torej kavarnarju, glede samo slovenskega napisa. V novi kavarni se je razvilo živahno življenje. Postala je središče slovenske Ljubljane. Že v obdobju septembrskih bojev po ljubljanskih ulicah je bila Narodna kavarna zbirališče vseh voditeljev. Gospodar sam je bil ves čas na ulici in pomagal pri raznih akcijah. Menda mu je prav od tedaj ostalo ime Živili, ker je tako navduševal demonstrante.

Ivan Lah je zapisal, da je bila s kavarno združena tudi restavracija Zlatorog, ki je bila med najelegantnejšimi v Ljubljani. »Vse to je pomnožilo imetje kavarnarja, ki se je ob koncu vojne in po prevratu dvignilo na milijon,« pravi Lah. »S svojim denarjem je hotel ustvariti Ljubljani najlepše družabno središče. Prišel je čas, ko naj bi se izpolnila njegova davna želja, da dvigne iz razvalin ljubljansko Kazino, bivše gnezdo birokracije in nemškutarije, ki naj bi postala zbirališče napredne Ljubljane.«
 

Dolgovi so rasli

Mlada Narodna kavarna, ki se je bila izgubila iz prenavljajoče se slovenske Ljubljane, in stara nemška Kazina, ki je samozavestno stala na najbolj prometni točki in izzivala s svojim preživelim nemškutarstvom, sta bili kakor trdnjavi, vsaka na enem vogalu Zvezde. Težko si je bilo misliti, da bo mlajša premagala starejšo, a čas je dozorel, in ata Živili je imel za svoje sveto poslanstvo, da preuredi Nemško kazino v slovensko in jugoslovansko Zvezdo.

Kavarno v Kazini je prevzel Juvančič, ki je prišel iz Gorice, jo prenovil in v nekdanji nemški kavarni je zavladala slovenska družba. Toda gospodar Narodne kavarne si je kot naslednji najemnik vse drugače predstavljal bodočo Zvezdo. Že davno je snoval načrte. Z obnovljenim društvom Kazino je napravil pogodbo, da bo prenovil in preuredil vse pritlične prostore, vrt in prostor pred kavarno. Namesto starega lesenega paviljona, ki je že razpadal, je postavil novega.

Medtem je gradil kavarno, restavracijo in klet. »Vsa dela so bila izvršena po njegovih zamislih in načrtih,« pravi Lah. »Predelal in prenovil je staro poslopje prav do temeljev. Spodaj so nastali obširna klet, kegljišče in shrambe. Nič tako lepega in modernega ni do tedaj imela Ljubljana. Noben trud in noben strošek mu ni bil prevelik, samo da bo Zvezda lepa, da bo v okras Ljubljani in da bodo tuji gostje zadovoljni. Vse je žrtvoval, da bi bila znotraj in zunaj lepa. Končno je bila prenovljena. V njej je zavelo novo bujno življenje. Zvečer sploh nisi dobil več prostora. Nato je bila odprta restavracija, ki je bila njegov ponos, saj ga je stala največ truda. In potem klet. Vsa Ljubljana je drla vanjo. Večer za večerom je bila nabito polna. In vrt z obširno verando! Njegov najvišji ideal. Pol milijona je žrtvoval zanj, da so lahko gostje iz Jugoslavije in od drugod rekli, da enakega nima kmalu kako drugo mesto. To mu je bilo največje zadoščenje za njegov trud in žrtve.«


Preden je vse dogradil, se je že začela kriza. Tiste vesele, bogate poprevratne Ljubljane ni bilo več. A on je še vedno mislil, da mora imeti Ljubljana že zaradi tujskega prometa takšne lokale z godbo. Z bolečino v srcu je gledal, kako propada. »Zvezda se je praznila,« poudarja Ivan Lah. »Dolgovi so rasli. In vendar je imel še vedno odprte roke za vse. Vsak berač se je najedel pri njem. Svetovali so mu, naj odda vse breme na mlajša ramena, a žal ni hotel. Sedemdesetletnico je praznoval v največji krizi, a slavnostno. Toda bolezen je vse težje padala na srce in iz duševne prehajala v fizično bolezen. Zvezda je propadala …«

Ata Živili je umrl 11. aprila 1935. Dve leti prej je postal častni meščan Ljubljane. Svoj mir je našel v domači zemlji.