Čevljev si še nikoli ni kupil

LENDAVA – Dandanes, ko skoraj kot po tekočem traku izginjajo različni poklici, je zanimivo srečati človeka, ki se trudi ohranjati tovrstno tradicijo. Mednje zagotovo spada Lendavčan, ugledni čevljar Jovo Kovačev, ki skrbi tudi za primerno obutev kulturnih ustvarjalcev v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Maribor.

V Slovenijo se je preselil iz Kule v srbski Vojvodini, v Lendavi živi že tri desetletja. Kot velik ljubitelj nogometa, nogometni sodnik in zlasti vrhunski čevljar ima širok krog prijateljev. V njegovo čevljarsko delavnico prihaja staro in mlado, pa ne zgolj zaradi obutve, temveč tudi zaradi torbic, pasov in različnih usnjenih izdelkov.

»Čevljar je bil že moj oče in še več sorodnikov, zato mi delo ni bilo tuje. Niti meni takrat seveda ni preostalo drugega, kot da delo svojega očeta nadaljujem, četudi v Sloveniji, kamor sem takrat prišel predvsem zaradi izobraževanja,« pove Jovo, ki ga je pot po končanem šolanju na Gorenjskem vodila v Ljubljano, kjer je bil zaposlen pri enem najboljših čevljarskih mojstrov, Dermastiji.

»Ni preteklo veliko časa, ko sem od znanca med obiskom strica v Mariboru izvedel, da v Prekmurju primanjkuje ljudi, ki bi se ukvarjali s tem poklicem. Odločil sem se za Lendavo, ki mi je bila všeč tudi zaradi dvojezičnosti, kar je enako kot v Vojvodini, kjer sem že od rojstva živel z Madžari, madžarsko pa govorim tudi sam,« pripoveduje. Poceni in nekakovostna obutev iz tujine je zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev. Takrat seveda še ni bilo tako, saj na trgu ni bilo toliko poceni kitajskega blaga kot danes.

»Na začetku je bilo dela dovolj, vse dokler se ni začel naval na madžarski Lenti in so tudi naše trgovine začeli polniti z obutvijo, ki se je ne splača popravljati. Tako so se za čevljarje začeli slabši časi, po osamosvojitvi države pa so nas še precej obdavčili,« pripoveduje Jovo o časih, ko so čevljarji počasi začeli razmišljati o opuščanju obrti. »Gre za izjemno deficitarni poklic. Po mojem mnenju bi ga država nekako morala ohraniti,« razlaga Jovo.


»Vsak delovni dan (že 14. leto zapored, op. p.) se vozim v SNG v Maribor, kjer izdelujem obutev, ki jo na odru nosijo gledališki igralci, operni pevci in baletni plesalci. Če je dogajanje v predstavi postavljeno v čas starega Rima, moram narediti obutev, kakršna je bila takrat. Enako velja za predstave, ki se dogajajo v srednjem veku ali na začetku 19. stoletja. To delo me veseli, opravljam ga rad in ga bom vsekakor tudi še naprej,« doda čevljar.
 

Znanja ne more nadomestiti nihče

Razočaran in žalosten je naš sogovornik, ko sliši, da med mladimi, še manj pa med njihovimi starši, ni interesa za deficitarne poklice, med katere spada čevljarski, saj je po njegovem mnenju prav strokovno ustvarjanje prihodnost. »Danes ljudje pravijo otrokom, naj se učijo, da jim ne bo treba delati, morali pa bi jim reči, naj se učijo, da bodo bolje opravljali svoje delo in da bodo zato dobro zaslužili in bolje živeli. Znanja namreč nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti,« meni mojster Jovo in veselo poudari, da s svojo staro singerico še vedno naredi natančne šive, doda tudi, da si še nikoli ni kupil čevljev.


Pove nam še, da ne bo nehal izdelovati in popravljati čevljev, dokler bo še dobro videl in ga bodo roke ubogale: »Najbrž ne bom šel nikoli čisto v pokoj, do katerega je treba delati še deset let. Ta poklic imam rad. Rad imam stik z ljudmi in veseli me, če zanje naredim kaj dobrega. Na hitro popraviš peto, stranka pa je zadovoljna, ker ne bo treba kupovati novih čevljev. Če nekoč ne bi mogel več delati, pa bi si želel, da bi v moji delavnici in z mojim orodjem delo nadaljeval kdo drug.«