Čez dan pravnik, zvečer igralec (FOTO)

Minulo soboto se je v Postojni končalo 59. Linhartovo srečanje, na katerem so si gledalci po več kot letu dni premora lahko v živo ogledali najboljše ljubiteljske predstave gledaliških sezon 2019/2020 in 2020/2021.

V tekmovalnem sporedu je nastopilo sedem amaterskih gledališč s svojimi predstavami, ki jih je ocenjevala strokovna žirija, ki so jo sestavljale igralka Marijana Brecelj, igralka in dramaturginja Zala Dobovšek ter gledališka režiserka Tatjana Peršuh.

Matička za najboljšo predstavo v celoti je tokrat komisija podelila sijajni predstavi Antigona v New Yorku v izvedbi Loškega odra Škofja Loka. Matičke so prejeli še igralci iz te predstave, in sicer Jan Bertoncelj za vlogo Policista ter Bojan Trampuš in Matej Čujovič za igralski dvojec v vlogah Saše in Bouhce. Dvojnega matička sta prejela tudi Sašo Dudič in Gregor Robič za igralski dvojec v predstavi Fetiš na puter v izvedbi Gledališča Toneta Čufarja Jesenice.

Hitro so zaokrožile govorice, da so letos smetano pobrali Gorenjci, ki so najbolj prepričali tako gledalce kot člane žirije. Kot so nam povedali igralci sami, je bilo vzdušje na festivalu izjemno. »Ljudje so lačni gledališča, smeha, druženja, sproščenega, brezskrbnega klepeta ob vinu,« nam je priznala starejša igralka, vsako leto pride na kakšno predstavo festivala.

Linhartova srečanja že tako rekoč šest desetletij vodi in organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD).

Tokratni vodja festivala Jan Pirnat nam je povedal, da je na srečanju sodelovalo več kot sto igralcev, režiserjev in članov tehničnih ekip. Po številkah največja predstava je bila komedija Vozi, Miško Gledališča Toneta Čufarja z Jesenic, kjer je na odru sodelovalo kar 30 igralcev. Od sedmih predstav je bilo šest komedij, medtem ko je bila zmagovalna Antigona v New Yorku drama, ki odkriva problematiko ljudi na robu, vselej aktualno zgodbo brezdomcev. Tudi Pirnat priznava, da so tako igralci kot gledalci komaj čakali, da se spet srečajo.

Kdo so ti igralci, po osnovnem poklicu trgovci, učitelji, ključavničarji, tudi kmetje in uradniki, gostilničarji in zdravniki in delavci na cesti, ki ves svoj prosti čas namenjajo gledališču? V Antigoni sta med drugimi nastopila Bojan Trampuš in Matej Čujovič, prvi je znani škofjeloški gostilničar, smo izvedeli, drugi pa vrhovni sodnik iz Kranja. Leta 1976 rojeni Čujovič pove, da je začel igrati pri 15 letih.

»Se pravi sem bil najprej igralec in šele nato pravnik.« Nato se je življenje obrnilo tako, da se je vpisal na pravno fakulteto in zraven igral. »Ko sem pri 25 letih na Jesenicah prejel Čufarjevo nagrado za vlogo v Kralju Ojdipu in je bil tako moj igralski talent na svoj način potrjen, sem pravno fakulteto že končal. Igranje pa sem vzel kot hobi.« Zahteven hobi. Prav v Postojni je Čujovič zabeležil svojo 600. predstavo v karieri. »To je skupaj približno dve leti. In kje so še vaje. V povprečju sto večerov preživim v gledališču oziroma za gledališče.« Poleg gledališča in službe, ki ji je predan, je doma še družina. »Žena je potrpežljiva in razume. Je pa včasih kar težko,« priznava Čujovič in dodaja: »Pravzaprav mi ni žal, da delam kot pravnik. Nisem prepričan, ali bi rad bil profesionalni igralec. Mi je bolje tako.«

Leto starejši Bojan Trampuš iz Poljan v Poljanski dolini je prvič na oder stopil pri osmih letih. »Celo osnovno šolo sem igral in nastopal v predstavah, na recitalih in proslavah. V gimnaziji v Škofji Loki so me povabili na Loški oder. Ob koncu gimnazije sem razmišljal tudi o študiju igralstva, pa sem se nekako zataknil v gostinstvu.«



Najprej je delal, a hitro pomislil: kaj če bi odprl svoj lokal. Danes vodi picerijo. »V gostilni je ogromno dela. Tudi med korono smo pekli in razvažali hrano. Sicer pa se s sodelavci dobro razumemo, zato imam čas za večerne vaje in predstave.« In kako gledajo sodelavci in krajani na gostilničarja, ki se izza šanka zvečer preseli na oder in se prepričljivo prelevi v meniha, brezdomca ali prevzetnega bogataša? »Škofja Loka je majhno mesto, zato se vsi poznamo. Lepo je, neredko nanese beseda na moje igranje, hkrati pa po predstavi večkrat pridejo v lokal, morda prav zaradi mojih nastopov. Tako gre prvo z drugim.«