Čez noč ostal brez obeh nog

TURNIŠČE – Da življenjska barka včasih ne pluje po naših željah, dobro ve 53-letni Andrej Rotar iz Turnišča. Poln elana, športnega in življenjskega duha je čez noč postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se oče dveh otrok nikakor ne vda usodi. Zaveda se, da mora skupaj z ženo Emo, profesorico slovenščine, do kruha spraviti svoja otroka, 20-letno študentko farmacije Evo in 18-letnega gimnazijca Domna. Rotar, po poklicu gradbeni tehnik, se je rodil v Ljubljani, pred dvema desetletjema pa se z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. V Ljubljani je delal v lesni tovarni, v Prekmurju pa je bil 10 let podjetnik v kmetijstvu in nato več let delovodja v različnih gradbenih podjetjih. Trenutno je zaposlen v podjetju Carthago iz Odrancev, toda že od začetka aprila lani je v bolniškem staležu zaradi redke bolezni, ki se imenuje fulminantna meningokokcemija z multiorgansko odpovedjo.

Okužba z bakterijo

»Zbolel sem 2. aprila lani, tako rekoč čez noč. Bil je velikonočni ponedeljek, v soboto sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Vzrok za bolezen je okužba z bakterijo meningokok. Kako se je pojavila, ne ve nihče. Bakterija napada mlade, telesno zelo aktivne športnike, v moji starosti so taki primeri izjema. Napredovanje bolezni je zelo hitro, smrtni primeri se zgodijo v roku enega dneva od izbruha bolezni,« razlaga Andrej, ki se najhujšega obdobja bolezni ne spominja, ker je bil v umetni komi. »Kar vem iz tega obdobja, so mi povedali zdravniki in svojci. Najprej so me odpeljali v bolnišnico Murska Sobota, od tam pa naslednji dan v UKC Ljubljana na infekcijsko kliniko, kjer sem preživel 10 tednov na intenzivnem oddelku. Med zdravljenjem sem bil približno tri tedne v umetni komi. Odpovedovali so mi notranji organi, zato sem bil priklopljen na vse mogoče podporne sisteme. Popolnoma sem oslabel in izgubil večino mišične mase. V prvem tednu sem imel zastoj srca in šele četrti poskus oživljanja z defibrilatorjem je bil uspešen. Imel sem tudi zelo nizek krvni tlak, tako da okončine niso bile prekrvljene. Posledica vsega tega je bila, da se je na nogah in prstih rok pojavila gangrena. Potrebna je bila amputacija obeh nog, najprej pod kolenom, ker pa se je gangrena razširila, še nadkolenska amputacija desne, zatem tudi leve noge,« razlaga Andrej.

Popolnoma odvisen od drugih

Po amputacijah je bil zmeden, ni imel občutka za čas, slabo je ločil realnost od domišljije in sanj. Čeprav je CT pokazal normalno aktivnost možganov, zdravniki dolgo niso vedeli, kakšne posledice je pustila bolezen. Šele sredi maja lani se je toliko zavedal, da je spoznal svojo situacijo. »V bistvu me kruta realnost ni prizadela toliko, kot bi pričakoval. Ne vem, koliko je bila to posledica 'razpoloženjskih' zdravil, koliko pa mojega karakterja, želim pa verjeti, da je prevladalo to drugo. Imel sem veliko podporo in spodbudo družine in prijateljev ter požrtvovalnega medicinskega osebja. V tem obdobju sem bil popolnoma nepokreten. Nisem se mogel niti samostojno obrniti na postelji. Z mano so se ukvarjale fizioterapevtke, ki so me poskušale vsaj malo razgibati. V začetku junija so me premestili na oddelek plastične kirurgije v Ljubljano, tam so mi premestili kožo na stegnih, kjer so bile med amputacijami nog odstranjene površinske nekroze. Nato so me na negovalnem oddelku bolnišnice Murska Sobota toliko usposobili, da sem samostojno opravljal osnovna opravila osebne higiene in premeščanja na posteljo in invalidski voziček,« se spominja naš sogovornik.

Po rehabilitaciji še proteze

Sledila je rehabilitacija v URI Soča Ljubljana, kjer so ga pripravili na samostojno življenje. Po terapiji je bil sposoben poskrbeti za osebno higieno, oblačenje, prehranjevanje ... Tam je prvič preizkusil ročno kolo, ki ga je takoj zasvojilo. Terapija je trajala en mesec, domov pa je odšel pripravljen za samostojno rehabilitacijo, predvsem na pridobivanju gibljivosti, moči in vzdržljivosti. Nabavil si je različne telovadne pripomočke, od uteži različnih tež, elastik, žog ... Vaje še vedno izvaja od tri do pet ur na dan. S pomočjo prijateljev si je kupil tekmovalno ročno kolo. Na terapije v Sočo se je znova odpravil januarja letos, ko je bil poudarek na hoji s protezami. Izdelali so mu namreč začasne, s katerimi je pod nadzorom fizioterapevtov znova »shodil«. »Hoja z dvema nadkolenskima protezama je peklensko naporna. Fizioterapevti so mi rekli, da je poraba energije trikrat tolikšna kot z zdravimi nogami. Napravili so mi testiranje dihanja in EKG pod obremenitvijo, ker se je internistka bala, da moje srce ne bo zdržalo. Ko so me poslali domov, sem s pomočjo hojce že lahko samostojno brez pavze prehodil nekaj sto metrov. Ob končnem testiranju so mi rekli, da marsikdo z eno podkolensko amputacijo ni dosegel tega, kar sem jaz z dvema nadkolenskima. Terapije se bodo še nadaljevale, naslednja naj bi bila že poleti, ko bom najbrž dobil stalne proteze. Ker pa hoja ni moj edini cilj, sem v URI Soča v Murski Soboti začel delovno rehabilitacijo s ciljem, da si najdem ustrezno službo. Želim ostati aktiven član družbe, tako poslovno kot socialno.«