FUŽINARSTVO
Beneške hiše držijo kroparski žeblji
Kovaški šmaren je praznovanje, ki ohranja bogato fužinarsko izročilo Krope.
Odpri galerijo
Praznična Kropa Fotografije: Primož Hieng
V Sloveniji bi težko našli kraj, ki je tako navezan na svojo bogato preteklost, kot je to v primeru Krope. Ruda, les in voda ter železo in ogenj so bili stoletja temelj vzpona in napredka fužinarske kroparske komune.
Kropa s svojo več kot 700-letno tradicijo fužinarstva spada med najstarejše železarske kraje na Slovenskem. Skozi stoletja so ji pečat vtisnile različne stvari.
V 18. in na začetku 19. stoletja je kroparsko fužinsko železarstvo doživljalo vrhunec. Drugo polovico 19. stoletja sta zaznamovala velika kriza in konec fužinarstva zaradi pomanjkanja domače železove rude, odmaknjenosti od glavnih prometnih poti ter konkurence industrijsko izdelanih žebljev in vijakov. Bili so torej vzponi in krize, toda imeli so svoje praznike in običaje. Nekateri so se ohranili do danes.
Najpomembnejši je zagotovo kovaški šmaren, ki se je skozi različne oblike praznovanja ohranil celo v tem stoletju. To je tradicionalno praznovanje, ki ohranja bogato fužinarsko in s tem etnološko zgodovinsko izročilo Krope. Njegovi začetki segajo v leto 1705, ko je sedem fantičev v gozdu nad Kropo našlo sliko kroparske Matere božje. Številni čudežni dogodki, povezani s čudodelno podobico, so Kroparjem narekovali gradnjo nove cerkve.
Datum njene posvetitve 2. julij 1729 je postal praznik vseh Kroparjev. To je praznik kovačev in kovačic, oglarjev in vseh drugih, ki so bili vajeni težkega vsakodnevnega dela ob razbeljenem ognju in kladivih.
V novi preobleki so kroparski kovaški praznik prvič slavili leta 1997. Namen je ohraniti in predstaviti prikaz kovaškega vsakdana Krope, saj je to edinstvena zibelka kovaštva.
Ob obisku letošnjega kovaškega šmarna se najprej oglasimo v tovarni Novi plamen, kjer so pripravili dan odprtih vrat, in enako še v podjetju Uko Kropa, kjer smo lahko spoznali delo zdajšnje generacije kroparskih kovačev. Miran Bertoncelj je v kovačiji zaposlen že 40 let: »Delo je precej težko, hrup je večkrat neznosen, udarci kovaških kladiv tudi, povrhu vsega je tu še vročina zaradi razbeljenega koksa in oglja. A drugače ne gre. Izdelkom se pozna, da jih je ustvarila kovačeva roka. Še približno dve leti bom koval, potem se bom upokojil.«
Na vsakem koraku, na vratih in oknih ter na fasadah lahko prepoznamo značilne izdelke kroparskih kovačev. Ti plemeniti oblikovalci železa so prišli tudi od drugod, na primer Milan Šinkovec, ki je prikazal kovanje pred Pivkovo hišo v Kropi 31: »Prihajam iz Komende in sem sprejel povabilo organizatorjev, da skupaj proslavimo kroparski kovaški praznik. Moj štiriletni sin že zdaj kaže veliko zanimanja za to delo, saj z veseljem s kladivom udari po razbeljenem železu. V Kropi sem ob kovaškem šmarnu koval podkvice, take za srečo, ki jo želim vsem kovačem ob njihovem napornem delu.«
Odpravili smo se še v vigenjc Vice, kjer so vse do leta 1952 kovali znamenite kroparske žeblje vseh oblik in velikosti. Sodelavec Kovaškega muzeja Kropa Davorin Bratuš je obiskovalcem vigenjca, ki je edini ohranjeni tovrstni objekt v širšem delu Evrope, pokazal, kako so nekoč kovali žeblje in kako naporno je bilo delo, tudi žensk in otrok. »V vigenjcu je bila zaposlena vsa družina: oče, mati in otroci, ki jih je bilo po navadi veliko, tudi do deset. Žebljarji so umirali mladi, saj so po večini dočakali starost največ 35 let. Jedli so skromno, največkrat je mati v vigenjcu skuhala lonec polente.
Vsak je dobil nekaj žlic, in to je bilo vse. Kovaške norme niso bile nizke na srečo pa so se žeblji dobro prodajali vse do uvedbe strojne izdelave konec 19. stoletja. Kroparji so imeli srečo, da so znali narediti toliko različnih vrst žebljev. Na primer tračnike ali kladivca, ki so jih uporabljali pri gradnji železniških prog. Potem so znani še žeblji planinčarji za podkovanje planinskih čevljev, izdelavo teh pa še danes pokažemo obiskovalcem vigenjca. Omeniti moram še prav posebne 80 cm dolge žeblje, otante ali venecijane, s katerimi so povezali pilote ob gradnji hiš v Benetkah. Vsak žebelj so kovali trije ljudje,« je povedal Bratuš.
Kropa s svojo več kot 700-letno tradicijo fužinarstva spada med najstarejše železarske kraje na Slovenskem. Skozi stoletja so ji pečat vtisnile različne stvari.
Davorin Bratuš dobro pozna zgodbe kroparskih kovačev.
V 18. in na začetku 19. stoletja je kroparsko fužinsko železarstvo doživljalo vrhunec. Drugo polovico 19. stoletja sta zaznamovala velika kriza in konec fužinarstva zaradi pomanjkanja domače železove rude, odmaknjenosti od glavnih prometnih poti ter konkurence industrijsko izdelanih žebljev in vijakov. Bili so torej vzponi in krize, toda imeli so svoje praznike in običaje. Nekateri so se ohranili do danes.
Kroparica je tudi PreprovkaKroparica, pravijo ji tudi Preprovka, je hudourniški potok. Že v prvi polovici 19. stoletja je na razdalji 1200 metrov poganjala 50 vodnih koles za mehove in težka kladiva v fužinskih obratih.
Najpomembnejši je zagotovo kovaški šmaren, ki se je skozi različne oblike praznovanja ohranil celo v tem stoletju. To je tradicionalno praznovanje, ki ohranja bogato fužinarsko in s tem etnološko zgodovinsko izročilo Krope. Njegovi začetki segajo v leto 1705, ko je sedem fantičev v gozdu nad Kropo našlo sliko kroparske Matere božje. Številni čudežni dogodki, povezani s čudodelno podobico, so Kroparjem narekovali gradnjo nove cerkve.
Kovači so imeli svoje praznike in običaje, ki so se ohranili do danes.
Datum njene posvetitve 2. julij 1729 je postal praznik vseh Kroparjev. To je praznik kovačev in kovačic, oglarjev in vseh drugih, ki so bili vajeni težkega vsakodnevnega dela ob razbeljenem ognju in kladivih.
V novi preobleki so kroparski kovaški praznik prvič slavili leta 1997. Namen je ohraniti in predstaviti prikaz kovaškega vsakdana Krope, saj je to edinstvena zibelka kovaštva.
1705. leta je sedem fantičev v gozdu nad Kropo našlo sliko kroparske Matere božje.
Ob obisku letošnjega kovaškega šmarna se najprej oglasimo v tovarni Novi plamen, kjer so pripravili dan odprtih vrat, in enako še v podjetju Uko Kropa, kjer smo lahko spoznali delo zdajšnje generacije kroparskih kovačev. Miran Bertoncelj je v kovačiji zaposlen že 40 let: »Delo je precej težko, hrup je večkrat neznosen, udarci kovaških kladiv tudi, povrhu vsega je tu še vročina zaradi razbeljenega koksa in oglja. A drugače ne gre. Izdelkom se pozna, da jih je ustvarila kovačeva roka. Še približno dve leti bom koval, potem se bom upokojil.«
Kovač Milan Šinkovec s sinom
Na vsakem koraku, na vratih in oknih ter na fasadah lahko prepoznamo značilne izdelke kroparskih kovačev. Ti plemeniti oblikovalci železa so prišli tudi od drugod, na primer Milan Šinkovec, ki je prikazal kovanje pred Pivkovo hišo v Kropi 31: »Prihajam iz Komende in sem sprejel povabilo organizatorjev, da skupaj proslavimo kroparski kovaški praznik. Moj štiriletni sin že zdaj kaže veliko zanimanja za to delo, saj z veseljem s kladivom udari po razbeljenem železu. V Kropi sem ob kovaškem šmarnu koval podkvice, take za srečo, ki jo želim vsem kovačem ob njihovem napornem delu.«
Stara talilna peč
Odpravili smo se še v vigenjc Vice, kjer so vse do leta 1952 kovali znamenite kroparske žeblje vseh oblik in velikosti. Sodelavec Kovaškega muzeja Kropa Davorin Bratuš je obiskovalcem vigenjca, ki je edini ohranjeni tovrstni objekt v širšem delu Evrope, pokazal, kako so nekoč kovali žeblje in kako naporno je bilo delo, tudi žensk in otrok. »V vigenjcu je bila zaposlena vsa družina: oče, mati in otroci, ki jih je bilo po navadi veliko, tudi do deset. Žebljarji so umirali mladi, saj so po večini dočakali starost največ 35 let. Jedli so skromno, največkrat je mati v vigenjcu skuhala lonec polente.
Alja Kump na prazničnem sejmu domače obrti
Vsak je dobil nekaj žlic, in to je bilo vse. Kovaške norme niso bile nizke na srečo pa so se žeblji dobro prodajali vse do uvedbe strojne izdelave konec 19. stoletja. Kroparji so imeli srečo, da so znali narediti toliko različnih vrst žebljev. Na primer tračnike ali kladivca, ki so jih uporabljali pri gradnji železniških prog. Potem so znani še žeblji planinčarji za podkovanje planinskih čevljev, izdelavo teh pa še danes pokažemo obiskovalcem vigenjca. Omeniti moram še prav posebne 80 cm dolge žeblje, otante ali venecijane, s katerimi so povezali pilote ob gradnji hiš v Benetkah. Vsak žebelj so kovali trije ljudje,« je povedal Bratuš.
