Gasilka Aleksandra premaguje raka in požare

HOTINJA VAS – »V teh letih sem ugotovila, da mit o tem, da se kot gasilec že rodiš, ne drži. Nisem se rodila kot gasilka, ampak mi je prišlo v kri. Sem gasilka s srcem, obožujem delo z mladino, operativne vaje, o intervencijah sploh ne bom govorila. Ob pozivu moram nase navleči modrc, majico, hlače, nogavice in sem enako hitro v avtu kot fant,« nam je svojo zgodbo začela razlagati Aleksandra Rudolf, 21-letnica iz Hotinje vasi, ki se poteguje za naš naslov naj gasilke leta.
Kot priznava, je bila sprva, ko se je fant Aleš po poldrugem letu včlanil v njene »domače« gasilce v Hotinji vasi, kar nekoliko nejevoljna: »Vedno znova sem mu očitala: 'Pa kaj res moraš spet it'.« Ker je imel Aleš vsakodnevno vaje z mladimi gasilci, se je domov vračal izmučen. Z njim je začela hoditi na vaje in prva dva meseca samo opazovala, zatem pa, da bi razbremenila fanta, prevzela mladinsko ekipo.

»Sprva je bil načrt, da opravim tečaj gasilstva, nato se izučim še za mentorico in se s tem moja zgodba v gasilstvu zaključi. A sem se uštela. Praktične vaje na tečaju so me toliko potegnile v operativo, da se nisem mogla več ustaviti. Prišla je prva intervencija, dobila sem pozivnik, vsakič znova mi je adrenalin skočil do plafona. Strenirala sem se v oblačenju, a na začetku sem se nekako zadrževala v ozadju in nisem želela v prvi avto. Sogasilci so me zato karali, ker da imam dovolj znanja in hitrosti,« nam je ponosno pojasnjevala Aleksandra.

V novi uniformi

Pot do gasilke je bila posuta s trnji, saj je morala premagati tudi klavstrofobijo. Ni bilo lahko, a ji je uspelo. Toda strah in vrtoglavica ob vsaki uporabi dihalnega aparata sta bili še najmanjši problem. Povsem rutinski pregled zaradi bolečin v prsih je prinesel pravo katastrofo: postavljena diagnoza raka dojke. Za piko na i je gensko testiranje pokazalo, da je ena redkih, ki imajo uničen gen, kar povzroča veliko ogroženost za raka dojk in na splošno pri ginekoloških zadevah. »En teden si nisem zbistrila glave, ne levo ne desno nisem več znala. Pobrala sem se še pred začetkom kemoterapij, začela sem se boriti. Zaradi močnih slabosti in glavobolov sem prišla na mladinske vaje le štirikrat, nato sem dobila drugo vrsto kemoterapije,« nam je razlagala Aleksandra.

A rak je ni ustavil. Kmalu po končani kemoterapiji je zapiskal pozivnik in končno je lahko upravičila zaupanje, ki so ji ga v društvu izkazali s podelitvijo nove požarne uniforme. »Fant mi je med vožnjo do gasilskega doma govoril, da ne bi niti pomislila oditi na intervencijo. Nisem samo pomislila, pred njim sem bila oblečena v požarno uniformo in sedela v cisterni. Od takrat sem bila ponovno aktivna. Nisem živela za raka, tako kot se mu nekateri predajo, bil je le neka tvorba v meni, ki se je hranila s solzami, sekiranjem in stresom,« s polno mero odločnosti razlaga Aleksandra.

Morala je na operacijo, zdravniki pa so ocenili, da je najbolje odstraniti obe dojki. »Pred mano je dolgotrajno okrevanje. Ne znam opisati trenutkov, če si živec, hiperaktiven, a se več dni ne smeš premikati. Uspelo mi je, doma sem se počasi začela pobirati tako fizično kot psihično. Le par dni po vrnitvi domov sem enostavno morala na sejo v gasilski dom, da se malo napolnim z energijo,« pravi Aleksandra.

In vedno bolje ji gre. Sicer jo čaka še ena operacija in nekaj manjših popravkov, a se ne preda, saj ima voljo in cilj. V čim krajšem času si želi na stara pota: služba, treningi, mladina in na splošno gasilstvo. Velika zahvala gre seveda njeni družini, brez katere v teh težkih ne bi zmogla te trnove poti že na začetku svojega življenja.