Šter brez dlake na jeziku: »Pokazali smo se za neumne, prestrašene in sebične«

Ne more verjeti, koliko slovenskih moških se je za konec življenja preselilo v eksotične kraje.
Fotografija: Šter: »Morali bomo spremeniti svoje obnašanje, svoje navade, svoj odnos. Zdaj smo hodili po svetu zviška, v smislu, kaj boš ti proti meni, ki imam vse, ki sem pošten, pogumen, pokončen in lep. Mislim, da je takšnega polkolonialnega pristopa konec.« FOTO: Jure Eržen, Delo
Odpri galerijo
Šter: »Morali bomo spremeniti svoje obnašanje, svoje navade, svoj odnos. Zdaj smo hodili po svetu zviška, v smislu, kaj boš ti proti meni, ki imam vse, ki sem pošten, pogumen, pokončen in lep. Mislim, da je takšnega polkolonialnega pristopa konec.« FOTO: Jure Eržen, Delo

Vodja konzularnega predstavništva na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) Andrej Šter je v zadnjih tednih zagotovo zvezda tistih Slovencev (več kot 2300 jih je), ki jim je z zagotovitvijo leta in tudi s spodbudnim pogovorom omogočil lažjo vrnitev domov. Kot pravi, je bil s svojo ekipo bolj ali manj uspešen, zgodb je bilo mnogo in z nekaterimi, ki jih je reševal, bodo morda tudi v prihodnje ostali v stiku: obljubili so si, da se bodo vsaj še srečali na kavi. Šter je ljubitelj kave, sprošča ga. Ko je najhujše, zapusti pisarno, odkoraka na teraso ministrstva in ob kavi ali dveh poskuša odmisliti ves svet. Za njim je glavnina evakuacij Slovencev, krizna celica ministrstva še deluje, a okrnjeno. Ozrla sva se v pretekle tedne in nejasno prihodnost. Kar z grozo sem poslušala tisti del, o katerem je govoril o odnosih v prihodnje med belci in drugimi rasami v državah, ki smo jih Slovenci do izbruha koronavirusa radi obiskovali. O spremenjenih odnosih, do katerih že prihaja, še ne premišljujemo. Vsem se nam zdi, da se bomo po zajezitvi epidemije vrnili v enak ali pa vsaj približno podoben svet, toda ...

Kako ste kaj? Po dolgih tednih in 22-urnem delavniku že vidite luč na koncu tunela?
 
Mislim, da ja. Sicer še nadaljujemo repatriacijo Slovencev – 400 in 500 jih je izkazalo željo, da bi se vrnili nazaj, a se zdaj večino časa ukvarjamo z delovnimi migracijami. Danes (v torek) sem iz postelje vstal malo po tretji uri, saj so avtobusi, ki so se odpeljali po sezonske sadilce hmelja iz Romunije, obstali na madžarsko-romunski meji. Stvari urejamo, a se je bilo treba usesti za računalnik, vzeti telefon v roke in ob nesramno zgodnji uri ljudi buditi in vztrajati, naj naredijo svoje.

Šter o sedmih Slovencih, ki niso hoteli domov s Kanarskih otrokov, saj da bodo našli cenejši let: »To je bila zgodba, ki nam ni bila ne v korist ne v čast. Ne vem, ali je bila vremenska napoved ugodna za naslednje dni … Včasih ljudi ne razume
Šter o sedmih Slovencih, ki niso hoteli domov s Kanarskih otrokov, saj da bodo našli cenejši let: »To je bila zgodba, ki nam ni bila ne v korist ne v čast. Ne vem, ali je bila vremenska napoved ugodna za naslednje dni … Včasih ljudi ne razume

 
V začetku evakuacij Slovencev ste se sprva ukvarjali s turisti, kaj pa v nadaljevanju?
 
Različne primere repatriacije smo imeli. Najprej so bili zlasti turisti in tisti, ki jih je zadeva res presenetila. Nato so se začeli vračati poslovneži, ki so bili v hčerinskih podjetjih in so se ta zaprla ali pa so začasno zaustavili delo, nakar so študenti izvedeli, da nimajo študijskih in izpitnih obveznosti, zdaj pa se vračajo bolj posebni, individualni primeri. Sinoči smo se denimo ukvarjali z zakoncema, ki s kombijem potujeta po Afriki in sta bila verjetno tako na koncu s potrpljenjem in denarjem, da sta se obrnila na nas. Predstavljam si, da sta dolgo odlašala, ker sta bila s kombijem, tega pa ne moreš kar tako vzeti s seboj na letalo. Zdaj upam, da sta se vkrcala na trajekt iz Tangerja v Maroku in prišla do italijanskega škornja.
 
Kje so še zadnji Slovenci, ki si želijo kar naenkrat domov? 
 
Zanimivi so tudi posamični primeri 'fantov', ki so konec življenja šli preživet v Vietnam, na Tajsko, Filipine, v Kambodžo. Zdaj se je tudi njim spremenilo življenje in ugotavljajo, da bi radi šli domov. Tamkajšnje prebivalstvo jih ne vidi več kot tiste, ki jim bodo 'pustili' vso svojo pokojnino, ampak kot morebitne prinašalce virusa. Gospodu, staremu 70 in čez, ki si je svojo eksistenco osmislil na drugem koncu sveta, se zdaj ni enostavno vrniti. Vprašanje je, koliko je mobilen, koliko denarja še ima in ali ga doma sploh kdo še pričakuje in bi mu lahko nudil tisto socialno oporo, ki jo tak človek ob vrnitvi potrebuje.
 
Koliko pa je takšnih po vaši oceni? 
 
Veliko jih je, pravzaprav jih je presenetljivo mnogo. Družino, ki so si jo ustvarili, če lahko o tem sploh govorimo, bi pustili tam, saj so med njimi bolj provizorične povezave. V Azijo so odšli, ker jim zadošča, da zanje nekdo skrbi v zameno za razmeroma nizko ceno, ampak zdaj se je socialni mir tudi tam porušil. Domačini prišleke in priseljence gledajo izpod čela in vse, kar je tuje, jim je zdaj očitno odveč. Nenadoma so malo postali podobni nam, ki smo podobno vase zagledani in radi rečemo: ta pa ni naš, kaj pa tukaj počne. 
 
Iz vaših besed se torej vse jasneje kaže, da priseljenci nismo več dobrodošli v državah na drugih celinah. Iz Kitajske poročajo o tem, pa iz afriških držav … Si je po tem sploh mogoče zamisliti, da bomo še kdaj sproščeno potovali po svetu kot doslej?

 
Morali bomo spremeniti svoje obnašanje, svoje navade, svoj odnos. Zdaj smo hodili po svetu zviška, v smislu, kaj boš ti proti meni, ki imam vse, ki sem pošten, pogumen, pokončen in lep. Mislim, da je takšnega polkolonialnega pristopa konec. Družbe v Afriki, Latinski Ameriki, na Kitajskem so nas prepoznala kot prestrašene, sebične in take, ki jih vodi napuh, ki menijo, da z ekonomsko premočjo lahko dosežejo, kar koli želijo. Zdaj smo v obdobju  sindroma nihala. Če smo bili prej povsod dobrodošli, povsod doma, naš denar je pomenil vse, pa gremo zdaj v drugo skrajnost, kjer bodo vsi drugi bolj dobrodošli, mi belci pa bomo na zadnjem ali predzadnjem mestu. Je pa samo od nas odvisno, kako bomo prišli iz tega manj hvaležnega položaja; ali bomo znali iskreno, prijazno in s primernim odnosom do tujih kultur pristopiti do tujcev ali pač tja ne bomo potovali. Konec koncev, tudi doma je lepo. 

Izkazalo se je, da je na Kanarskih otokih neverjetno veliko Slovencev. Potem so tu še še ZDA, v Aziji pa Filipini, Kambodža, Vietnam, Laos, Tajska, kamor gredo radi starejši moški, in Dominikanska republika, kamor gredo rade gospe. FOTO: Shutterstock
Izkazalo se je, da je na Kanarskih otokih neverjetno veliko Slovencev. Potem so tu še še ZDA, v Aziji pa Filipini, Kambodža, Vietnam, Laos, Tajska, kamor gredo radi starejši moški, in Dominikanska republika, kamor gredo rade gospe. FOTO: Shutterstock

 
Kaj je pravzaprav koronavirus tako močno spremenil, da smo v očeh tujcev zdaj nezaželeni?

 
Pokazali smo se, da smo neumni, prestrašeni, sebični. Pred tem so na nas gledali s strahospoštovanjem, češ, tem pa nič ne more do živega. Zdaj smo se pokazali za ranljive. Zbežali smo takoj, ko smo lahko. Naenkrat so sprevideli, aha, bela barva je pa nekaj, kar tukaj ni doma. Kar ni doma, je tuje. Zato se bomo tega otresli in dosegli, da bodo šli proč. Veste, ljudje imamo zelo hitro prirojen in privzgojen predsodek, kar lahko verjetno opazite že v neposredni bližini svojega doma. 
 
A vendarle je tudi veliko držav odvisnih od evropskega denarja, vsaj prek turizma.
 
V Aziji je toliko bogatih, ki si lahko privoščijo, da potujejo kamor koli. Če bomo do njih sproščeni in prijazni, ko bodo pri nas, se bodo počutili dobrodošle, in ko jim bomo ponudili tisto, kar bi sami želeli, da nam ponudijo, ko bi bili pri njih na dopustu, bo tudi turizem stekel, in to na pravih osnovah. 
 
Rešujete zdaj še koga iz bolj oddaljenih, manj priročnih krajev? Kjer ljudje nimajo na dosegu slovenskega konzulata, veleposlaništva?
 
Štirje Slovenci prihajajo iz Kambodže, potem zakonca iz Maroka, v četrtek iz Iraka pripotuje tudi zdravnica, ki dela v okviru projekta Zdravniki brez meja. Njeni slovenski kolegi so ji svetovali, naj se raje vrne domov in jim pomaga, saj je po izobrazbi pediatrinja. Potovati iz Iraka v Slovenijo ni niti najmanj enostavno, a mi jo bomo spravili nazaj. 
 
Na stroške Slovenije?
 
Zdaj so vse repatriacije vezane na komercialne lete, zato si vsakdo krije stroške sam. Mi dajemo zagotovila, da se bo lahko v tem primeru zdravnica izkrcala v Zagrebu, ker jo bodo samo pod tem pogojem vkrcali na letalsko družbo Emirates v Dohi. 
 
Obstaja torej zavezujoč dokument?
 
Gre za običajen postopek. Tudi če kdo leti iz Amsterdama v Zagreb, mora pokazati verodostojno potrdilo, da se bo lahko izkrcal v Zagrebu, sicer ne more na letalo. 
 
Se vam je kateri od Slovencev oglasil iz kraja, za katerega bi lahko rekli, da ste prvič slišali zanj oziroma ste imeli vtis, da je 'na koncu sveta'? 
 
Neko dekle, gledališčnica iz Kranja, je bila na eksperimentalnem odru v Lafotskih otokih, na skrajnem severu Norveške. Njenega očeta poznam in mi je rekel, da si me sploh ni upal poklicati, ker se je bal, da bi ga poslal po listek in svinčnik (to se navezuje na zgodbo, ko je nekega nadležnega gospoda poslal po listek, da je napisal pojdi v k***, op. p.)  … A je bila družina na koncu strašno vesela, ko so bili spet skupaj, dekle pa tudi, saj je mislila, da bo ostala tam ujeta med ledom in snegom. 
 
Neverjetno, do kod vse se je razširil virus …
 
Virus sicer ni bil največja nevarnost v tem primeru, je bila pa izolacija vseeno popolna. 
 
Če pogledava v pretekle tedne, katerih dogodkov, mejnikov ali anekdot še dolgo ne boste pozabili?

 
Bilo je na samem začetku evakuacij in naših akcij. Spomnim se 'deklet', ki so bile v Panami. Tam jih je doletela popolna blokada, saj so izvedele, da noben let iz Paname ne gre več proti Evropi. Bile so štiri izkušene, vse skupaj stare 280 let. In so se odločile: v redu, če ne moremo nazaj domov, gremo pa po Latinski Ameriki. Na koncu so šle domov iz Argentine, a so tako prepotovale ves kontinent. Mislim, da so se imele super, videle so še pol sveta in nikoli niso obupale ali bile v stiski. In nato so iz Argentine poletele proti Lizboni in od tam domov. Prepričan sem, da je bila to izkušnja, ki jo v tem obdobju ni nihče doživel … Da v teh razmerah potuješ za svoje veselje, v lastni režiji. Jaz sem jim kar malo nevoščljiv.
 
Vi se verjetno zavedate vseh možnih posledic, zato vam je njihova zgodba zdaj toliko bolj nepredstavljiva?
 
Če bi vedno gledali možne posledice, bi lahko bili samo doma. Res pa je tudi, da največ ljudi umre doma v postelji. In to vsem povem: kdor se boji, naj ne bo doma v postelji in naj potuje. Več jih umre doma kot po svetu.
 
Ena bolj odmevnih zgodb je bila tista o reševanju sedmih Slovencev, ki niso hoteli domov s Kanarskih otrokov, saj da bodo našli cenejši let. Morda veste, kako je njimi?
 
Ne vem in niti se nisem želel ukvarjati s vprašanjem, kako je z njimi. Verjetno so se že znašli in se natovorili na kakšno letalo. Najprej do Španije in potem naprej. Je bila pa to zgodba, ki nam ni bila niti v korist niti v čast. K sreči Poljaki iz tega niso delali drame in so še naprej vključevali Slovence v svoje evakuacijske lete, a se ti zdi popolnoma neverjetno in neumno, da nekdo ne izkoristi tega, kar bi drugi z največjim veseljem. Najprej rečejo, da bodo šli na letalo, in si potem premislijo in čakajo na ugodnejšo priložnost? Ne vem, ali je bila vremenska napoved ugodna za naslednje dni … Včasih ljudi ne razumem najbolje. Upam, da sami zase vedo, da so naredili veliko neumnost. 
 
Sicer se zdi, da ste sočuten človek, a, kot kaže, ko je mera enkrat polna, ste sposobni tudi na glas povedati, da ljudje ravnajo neodgovorno in neumno.
 
Na koncu je treba stvari poimenovati s pravim imenom. Če se kdo znajde v zoprni situaciji, ga je treba opozoriti na posledice in mu dati nasvet. Če te kljub temu čez štiri dni pokliče in pove, da je še kar tam, potem nisi več vljuden in mu poveš: Neodgovoren si, pojdi proč ali pa ne kliči več. Morda se mu bo dobro izšlo, ampak potem mi nismo več dolžni skrbeti zanj, ker se je odločil, da bo ravnal drugače, kot smo mu svetovali.
 
Se morda oglašajo tisti, ki najprej niso želeli domov, zdaj pa so si premislili in ugotovili, da vendarle potrebujejo vašo pomoč. Jim je žal? Zakaj so si premislili? 
 
Tak primer so bili študenti v Španiji. Kar nekaj tednov so prestavljali odločitev, saj da so v tako okuženih razmerah, da je boljše, da se ne vrnejo in morebiti s seboj ne prinesejo še virusa. A potem so se razmere v posameznih predelih Španije in Portugalske tako zaostrile, da so se odločili za povratek. Takrat sta bili dve letali iz Španije povsem polni, in ko so se vrnili, so se tudi vključili v karanteno v Sloveniji. 
 
Lahko vsem pridete naproti?

 
So tudi primeri, ko kdo pokliče in pravi: »Pridite pome, imam 11 let starega bolnega psa.« Osebno ga razumem, a da bi za to urejali prevoz, bi bilo nekoliko nesmiselno in kapriciozno. 
 
Kako obupani so ljudje, ki vas kličejo?
 
To je moja prva naloga: prekiniti paniko in depresivno razpoloženje. Pogosto pomaga dolg pogovor in na koncu morda sklenemo z modro mislijo. Pomembno je, da sogovornik dobi vtis, da je nekomu mar. Veliko jim pomeni, da jim rečem, naj se pomirijo, mi pa jim bomo našli prevoz ali omogočili dostop do zdravil, jim pomagali urediti dokumente … Bolj kot denar, pijača in hrana je pomemben občutek, da so komu mar.
 
Ste pa pri reševanju tudi uspešni ...
 
Kaj pa vem. Tudi ljudje smo takšni, da slabe spomine in negativne izkušnje potisnemo na stran in damo prednost pozitivnim. Zanimivo je včasih brati svoja elektronska sporočila in se spomniti dogodkov, ko kdaj tudi ni uspelo in je bila odločitev sicer morda dobro mišljena, a slabše izpeljana.
 
S kom delite breme, ki se vam morda nakopiči po številnih klicih?
 
Takole, z novinarji. Sicer pa domačim pogosto težim. In so včasih veseli, da me ni kaj prida doma. Pravijo, da se z mano ni mogoče nič drugega pogovarjati kot samo to. Moram pa izpostaviti, da imam v službi dobro ekipo, s katero si vzamemo odmor za kavo, naročimo pico … in treba je paziti drug na drugega. Tako kot pri avtu, ko zasvetijo rdeče luči, tako tudi jaz povem sodelavcem, ko vidim, da so na koncu z močmi, naj gredo prej domov in si vzamejo malo prosto. Saj komu bo pa koristil, če bo zaspal na mizi … 
 
Pa tudi vam kdaj sodelavci rečejo, da je morda čas, da greste prej domov?
 
Včasih tudi. Mi povedo: Zdaj si pa zoprn, ni te več mogoče prenašati. Ampak tako to gre. Enaka ekipa mora biti klapa. Takrat ko opazim, da ne morem več brati na računalniškem ekranu ali pa ne vem več, kaj piše na začetku povedi, potem je čas, da grem. Tudi na teraso ministrstva, kjer se usedem in ne mislim na nič. Pri tem morda naročim kavo. Veste, spijem gromozanske količine kave in 10 minut gledam v prazno. 
 
Torej nekaj sproščujoče meditacije …
 
No, včasih tudi polglasno preklinjam. Zdaj ne vem, ali se temu reče meditacija, ali ne, ampak so takšne mile kletvice, kot je 'porkaš pinčič' …

Gospodu, staremu 70 in čez, ki si je svojo eksistenco osmislil na drugem koncu sveta v Aziji, se zdaj ni enostavno vrniti. Vprašanje je, koliko je mobilen, koliko denarja še ima in ali ga doma sploh kdo še pričakuje in bi mu lahko nudil tisto socialno opo
Gospodu, staremu 70 in čez, ki si je svojo eksistenco osmislil na drugem koncu sveta v Aziji, se zdaj ni enostavno vrniti. Vprašanje je, koliko je mobilen, koliko denarja še ima in ali ga doma sploh kdo še pričakuje in bi mu lahko nudil tisto socialno opo

                                                                                     
Kam bi Slovenci lahko odleteli najprej v naslednjem letu?
 
Prepričan sem, da bo treba iskati kraje v krogu držav, ki so pri obvladovanju te epidemije nekje kot mi ... recimo naše sosednje države, z izjemo Italije. Najprej bi se nam lahko odprla Hrvaška. Presenečen sem, da ima kar 110.000 Slovencev tam nepremičnino. Interes med Hrvaško in Slovenijo je obojestranski, pa tudi Hrvati so veliki odjemalci naših turističnih produktov.
 
Turčija in Grčija?
 
Turčija bo potencialna za 'resort turizem', kar pa mislim, da ni najbolj zaželeni turizem. Takšne vrste turizma so se doslej šli predvsem starejši, ki pa se ne bodo odpravili naokrog povsem brez strahu. Morda Turkov tam sicer sploh ne boš videl, stregli ti bodo Moldavijci, Ukrajinke, Poljakinje bodo skrbele za čistočo sob in od Turčije ne boš imel kaj dosti. Ne bo najbolj sanjska destinacija.
 
Kje ste opazili, da so bile največje gruče Slovencev?
 
Izkazalo se je, da je na Kanarskih otokih neverjetno veliko Slovencev. Kar nismo mogli priti do konca, da bi rekli, zdaj pa ni nikogar več. Potem še ZDA, v Aziji pa Filipini, Kambodža, Vietnam, Laos, Tajska, kamor gredo radi starejši moški, in Dominikanska republika, kamor gredo rade gospe. Tam so po osem mesecev, potem pa denimo štiri mesece doma in tako preživljajo jesen svojega življenja. 
 
V tem času ste bili priča številnim zgodbam. Se vas je katera posebej dotaknila?

Mnoge ljudi opogumljam, da bi kaj zapisali, kaj in kako so doživeli to obdobje. Veliko stvari bo ostalo, kar bi lahko povedali svojcem in tudi javnosti. Jaz se bom zagotovo še spominjal tistih gospa iz Paname. Z njimi smo se dogovorili, da se srečamo na kavi. In zagotovo se bomo srečali tudi s Korošcema, ki sta bila evakuirana z ladje Diamond Princess. Z veliko ljudmi smo se dogovorili za kavo. Tudi s pisateljico Brino Svit, ki je v zoprnih razmerah zapustila Indijo, prišla v Pariz, kjer ima stanovanje, in ugotovila, da bi raje šla domov na Kras, od koder je. In ko je prišla domov, je rekla: Veste, zdajle sem na domači terasi in zrem v zeleno rastje kraške pokrajine, česa lepšega si ne morete predstavljati …
 
V službo in iz nje se pripeljete z Jelkom Kacinom. Ali se še vozita skupaj? In ali to ne pomeni kršenja vladnega odloka?
 
Še vedno se voziva skupaj. Kot nevoznik trenutno sploh nimam druge možnosti, kako priti v službo, saj javni prevoz ne deluje. Sicer grem z vlakom, kar se mi zdi velika prednost za nekoga, ki želi slišati javno mnenje. A odloka na kršim. S čim? 
 
Morda, ker sta v avtomobilu brez mask? 
 
Midva s Kacinom ne spiva skupaj, sva pa zato v službi precej skupaj. Sediva molče in vsak zre skozi eno okno ven in se trudiva sploh ne dihati (smeh).
 
Vas je predsednik vlade Janez Janša med epidemijo kaj poklical in vprašal, kako ste?
 
Ne, ampak je sedanji zunanji minister (Anže Logar) ob začetku mandata, ko smo imeli uvodne sestanke, rekel, da spremlja moje delo, ker je aktivnost vračanja Slovencev potekala že v prejšnji vladi. Po ministrovi oceni delo teče dobro in njegovega mnenja sem bil vesel. Ampak nimam vtisa, da bi sam potreboval politično podporo in zaščito. Pomembno je, da imamo dovolj manevrskega prostora in da lahko delam ter kdaj tudi opozorim, da potrebujem še kakšnega sodelavca več.

Preberite še:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije