TABU SMRTI
Človek umira, a svojci so mu obrnili hrbet
Tanja Fink opozarja na nečloveški odnos, ki ga imajo svojci do umirajočega.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Hiša Ljubhospica je lani sprejela največ neozdravljivo bolnih od ustanovitve tega edinega stacionarnega hospica pred devetimi leti. »Gre za edinstven projekt, ki smo ga začeli zelo previdno, a se je izkazal za naravnost čarobnega,« je poudarila vodja hiše Tatjana Fink.
Brezplačno celostno hospic oskrbo z namestitvami so zagotovili 194 kronično bolnim z neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, podporo pa so nudili tudi njihovim 388 svojcem.
Finkova je ob tem izpostavila, da je kar 15 odstotkov bolnikov pri njih prebivalo tri dni ali manj. »Prav te kratkotrajne namestitve vplivajo na povprečno ležalno dobo v Hiši Ljubhospica, ki je bila lani 16 dni in ki je bistveno krajša od povprečne ležalne dobe v evropskih hospicih.« Najdlje je bil bolnik v Hiši Ljubhospica 109 dni, najmanj pa tri ure, so zapisali v sporočilu za javnost.
Da sta umiranje in smrt še vedno velik tabu, kaže tudi podatek, da je samo 44 odstotkov svojcev zmoglo biti ob svojih bližnjih v njihovih zadnjih trenutkih. »Svojce vedno opogumljamo, naj bodo ob svojih bližnjih v času poslavljanja, saj je to zelo pomembno tudi za njihovo žalovanje,« poudarja socialna delavka Helena Gregorčič. »Vendar pa v primerih kratkotrajnih namestitev, ki jih je bilo lani veliko, marsikdaj ni bilo časa prav za tovrstno pripravo na slovo.«
Brezplačno celostno hospic oskrbo z namestitvami so zagotovili 194 kronično bolnim z neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, podporo pa so nudili tudi njihovim 388 svojcem.
Finkova je ob tem izpostavila, da je kar 15 odstotkov bolnikov pri njih prebivalo tri dni ali manj. »Prav te kratkotrajne namestitve vplivajo na povprečno ležalno dobo v Hiši Ljubhospica, ki je bila lani 16 dni in ki je bistveno krajša od povprečne ležalne dobe v evropskih hospicih.« Najdlje je bil bolnik v Hiši Ljubhospica 109 dni, najmanj pa tri ure, so zapisali v sporočilu za javnost.
»Smrt v naši družbi zelo zanikamo«
V 70 primerih je bil celoten sprejemni postopek za sprejem v Hišo Ljubhospica že opravljen, vendar pa so bolniki tik pred namestitvijo umrli. »To je dokaz, da smrt v naši družbi še zelo zanikamo ter odlagamo soočenje z njo,« opozarja Tatjana Fink in dodaja, da »premeščanje bolnikov zadnjem obdobju, ko se že poslavljajo, ni humano«.Da sta umiranje in smrt še vedno velik tabu, kaže tudi podatek, da je samo 44 odstotkov svojcev zmoglo biti ob svojih bližnjih v njihovih zadnjih trenutkih. »Svojce vedno opogumljamo, naj bodo ob svojih bližnjih v času poslavljanja, saj je to zelo pomembno tudi za njihovo žalovanje,« poudarja socialna delavka Helena Gregorčič. »Vendar pa v primerih kratkotrajnih namestitev, ki jih je bilo lani veliko, marsikdaj ni bilo časa prav za tovrstno pripravo na slovo.«