Človek z anteno v lobanji v Ljubljani sliši barve

Zadnje čase se veliko govori o umetni inteligenci, strojnem učenju, navidezni in obogateni resničnosti, ki postajajo del vsakdanjega življenja, čeprav so za zdaj vezane na tehnološke naprave, ne na nas. V bistvu pa že dlje poznamo (pretežno medicinske) naprave, ki rešujejo in lajšajo življenja in ki so dejansko del nas samih, od srčnih spodbujevalnikov prek slušnih aparatov, vsajenih v lobanjo, do bioničnih rok in nog, ki ljudem, ki so izgubili ude, vračajo mobilnost.

A med nami so tudi ljudje, ki gredo korak dlje. Neil Harbisson si je dal v lobanjo vgraditi anteno, s katero zaznava barve kot zvočne vibracije, in ki ga je britanska vlada uradno priznala za prvega kiborga na svetu. Harbisson se je za ta korak odločil iz povsem naravne potrebe: rodil se je namreč s skrajno obliko barvne slepote, zaradi katere je zaznaval le črno-belo oziroma sivinsko sliko (greyscale), se pravi, da je bil svet zanj sestavljen iz sivin ter črne in bele barve.

Pot do kiborga

V Britaniji rojeni Harbisson je odraščal v Barceloni, kjer se je kot otrok učil igrati na klavir in začel skladati že pri enajstih. Pri 16 je šel študirat umetnost na Institut Alexandre Satorras, kjer so mu dali posebno dovoljenje, da mu v svojih delih ni treba uporabljati barv: vse njegove stvaritve so bile črno-bele. Kot najstnik je več dni preživel na drevesu v Mataróju, da bi ustavil sečnjo. Ko je njegovo pobudo podprlo več kot 3000 ljudi, so se lokalne oblasti odločile, da dreves ne bodo posekale. Pri devetnajstih se je preselil v Anglijo in študiral kompozicijo na umetnostnem kolidžu Dartington.

Leta 2003 je z izumiteljem Adamom Montandonom začel razvijati anteno, s katero bi čutil in slišal barve kot zvočne vibracije v lobanji, vključno z barvami, ki jih človeški vid ne zazna, kot sta infrardeča in ultravijolična svetloba. A ko je bila antena pripravljena, se je Neil znašel pred oviro: bioetične komisije mu operacije niso odobrile, češ da vsaditev antene ni etična. Po več neuspešnih poskusih so anonimni zdravniki Neilu vendarle vstavili anteno v lobanjo.


Ta poleg barv sprejema elektromagnetno sevanje, glasbo, telefonske klice ter slike in video ter jih pretvarja v zvočne vibracije. Pri razvoju oziroma nadgrajevanju njegove antene je sodeloval tudi Slovenec, in sicer kranjski razvijalec programske opreme Peter Keše, ki ji je leta 2007 povečal ločljivost barvnih odtenkov na 360 in ji dodal prepoznavanje različnih stopenj barvne zasičenosti (saturation), s čimer Neil zdaj bolj razločno vidi, pardon, sliši različne barve.

Internet čutov

Neil Harbisson je bil ta teden v Ljubljani in na konferenci o digitalnih komunikacijah Diggit, ki je potekala na Gospodarskem razstavišču, pripravil predavanje z naslovom Renesansa človeške vrste. Rdeča nit njegovega nastopa je spoznanje, da aktivno sodelovanje pri našem lastnem biološkem razvoju ni več teorija, temveč realna možnost. »Ko sem začel ta projekt, nisem hotel uporabiti ali nositi tehnologije, želel sem postati tehnologija, hotel sem ustvariti novo čutilo,« je povedal. Potem ko je zavrgel idejo o tretjem očesu na čelu, si je zamislil, da bi si v lobanjo dal vdelati anteno, ki bi barve pretvarjala v vibracije v lobanji, in ne prek slušalk. Antena se je v dveh mesecih po operaciji združila z lobanjsko kostjo in postala sestavni del njegovega telesa. »To je fino tudi zato, ker sem zdaj uradno višji,« se pošali Harbisson.


Njegova antena ima še brezžično povezavo z internetom, prek katere mu lahko pet prijateljev na petih celinah prek pametnega telefona pošilja barve, in to tudi med spanjem. »Lahko mi obarvajo sanje. Če mi bo prijatelj iz Melbourna poslal rumen sončni zahod, se bodo moje sanje obarvale rumeno, lahko bom v sanjah videl banano ali limono. Moji prijatelji tako lahko dejansko vplivajo na moje sanje. To je del interneta čutov, kjer internet ne bo uporabljan le kot komunikacijsko orodje, ampak kot čutilo ali podaljšek čutila,« pojasni Harbisson, ki se je leta 2013 povezal z Mednarodno vesoljsko postajo in v lobanjo direktno iz vesolja prejemal zvočne slike našega planeta. Kakor poudarja, pri njem ne gre za umetno inteligenco, ampak umetne čute, saj mu antena ne pove imena barve, ki jo zaznava, ampak mu ponudi občutek barve, ki ga nato interpretira sam. Da se je naučil prepoznavati različne odtenke, je potreboval nekaj let, priznava. Prav tako ne gre za navidezno ali obogateno resničnost, saj dojema le stvari, ki obstajajo v naravi, a jih z našimi čutili ne dojamemo.

​Ni več samo človek

Harbisson se ima za kiborga, saj da je on sam tehnologija in transvrsta ter se ne počuti več stoodstotno kot človek. Leta 2010 je z Moon Ribas, špansko kiborško aktivistko, ki si je dala v komolec vgraditi senzor, s katerim čuti potresne sunke, ustanovil Fundacijo za kiborge (Cyborg Foundation), katere cilj je pomagati ljudem, da postanejo kiborgi, zagovarjati pravice kiborgov in promovirati kiborško umetnost. Leta 2017 je soustanovil Društvo transvrst (Transpecies Society), ki daje glas ljudem z nečloveškimi identitetami in ki se zavzema za svobodo do oblikovanja samega sebe in skupnosti omogoča ustvarjanje novih čutov in organov.

»Moje življenje se je spremenilo, odkar slišim barve, saj se lahko oblečem tako, da se dobro sliši, poleg tega pa lahko glasbo tudi oblečem,« pove Neil Harbisson, ki s pomočjo barv ustvarja tudi elektronsko glasbo. Delal je celo pri projektu, pri katerem je mesta definiral po njihovi barvi: »Mesta niso siva. Vsako mesto ima svojo prevladujočo barvo. Madrid je jantar in terakota, Lizbona svetlo rumena in turkizna.« Kaj pa Ljubljana, nas je zanimalo. »V Ljubljani prevladujejo rožnati in rumenkasti toni,« odvrne.

Kiborška prihodnost

Svoje drugačno dojemanje barv uporablja tudi v glasbi. Njegovi notni zapisi so strašno barviti. »Tole je Mozartova mala nočna glasba,« pokaže živahen barvni zapis. »Če ga pogledam od začetka do konca, slišim njegovo glasbo. Strašno rad pa hodim v supermarkete, kjer je toliko različnih barv in glasbe, kot da bi šel v nočni klub. Najbolje je na oddelku s čistili, kjer so res močne barve.«

»Odhod v galerijo je zame kot obisk koncerta,« pravi Neil, ki opiše tudi, kako sliši človeške obraze. Poslušal jih je veliko: od britanskega prestolonaslednika princa Charlesa prek ameriškega režiserja Woodyja Allena in monaškega princa Alberta do hollywoodskega zvezdnika Roberta De Nira. »Najbolj zanimivo pa je, da ljudje, ki se imajo za črnce, sploh niso črni, ljudje, ki pravijo, da so belci, pa sploh niso beli, ampak dejansko zelo temno oziroma svetlo oranžni. Trditev, da smo ljudje črni in beli, je popolnoma nesmiselna: vsi smo oranžni!«

Ljudje ga pogosto ustavljajo in sprašujejo, kaj ima na glavi. »Leta 2004 so mislili, da gre za bralno lučko, leta 2005, da gre za mikrofon, leta 2007, da gre za prostoročno telefonijo, leta 2009 so mislili, da imam gopro kamero, leta 2012 so menili, da imam kaj z Googlovim uličnim pogledom, leta 2015 so me otroci spraševali, ali gre za selfie palico, leta 2016 pa so mi vpili pokemon in me hoteli ujeti,« se spet pošali Harbisson. »Leta 2020 bodo že vedeli, da gre za kiborški organ. V prihodnosti bomo videli več ljudi s kibernetskimi čutili.« Temu pravi kiborška umetnost, umetnost ustvarjanja čutov in umetnost dojemanja resničnosti.

Zdaj dela na t. i. solarni kroni, traku, s pomočjo katerega uporabnik po lokaciji vira toplote na glavi ve, koliko je ura. Harbisson bi rad preizkusil Einsteinovo teorijo relativnosti v praksi: zanima ga, kako se bo spremenila percepcija časa, če bo na traku upočasnil ali pospešil čas.

Kako pa vidi prihodnost? »Družba bo vedno bolj sprejemala oblikovanje človeka, saj bolj ko se bomo sami oblikovali, manj bomo morali spreminjati planet,« sklene Neil Harbisson, prvi kiborg na svetu.