NAVDUŠUJOČE
Čmrljar iz Tržiča prigonil do Vršiča
Lojze Fuchs se je prvič udeležil kolesarskega izziva, s ponijem na naš najvišji prelaz. Pri 66 letih je ugnal veliko mlajših konkurentov, tudi sina in Jerneja Damjana.
Odpri galerijo
Moto prav posebnega slovenskega kolesarskega praznika Goni Pony je – poženimo hudiča na vrh Vršiča. Odkar se je odvijala že sedma kolesarska tekma z legendarnimi poniji na naš najvišji prelaz, pa bi lahko rekli tudi – čmrljar iz Tržiča je prigonil do Vršiča. 66-letni Lojze Fuchs iz Pristave, o njem smo v Novicah že večkrat pisali, saj iz ljubezni do čmrljev te pomembne živali rešuje pred izumrtjem, se je namreč letos prvič udeležil izziva in dosegel izjemen rezultat. Med skoraj tisočerico, natančneje 955 kolesarji in kolesarkami, večina je bila precej mlajših od njega, se je s časom 1 ura in 16 minut uvrstil celo, nekoč bi dejali v prvo jakostno skupino. V moški kategoriji je namreč dosegel 252. mesto, v skupni razvrstitvi bi bil 265., saj ga je prehitelo le 13 deklet. Lanski in letošnji zmagovalec Luka Kovačič, sicer vrhunski gorski in terenski ultratekač, je potreboval 39 minut.
Na izzivu Red Bull Goni Pony 2021 se je znašel po zaslugi sina Damjana Fuchsa, ki je sodeloval že pred dvema letoma. Lojze se je takoj navdušil za podvig, saj je bil v mlajših letih zelo aktiven športnik, za tržiški klub je igral nogomet, za Križe pa rokomet. Če pride sin s ponijem na Vršič, bo pa še on, si je mislil. In ga nato celo prehitel za nekaj minut.
Še težje kot priprave na tekmovanje je bilo najti pravo kolo, torej originalni poni brez prestav. »Po vsej Sloveniji sem ga iskal, na koncu sem ga našel v Škofji Loki. Poniji so tako priljubljeni, da jih nihče noče prodati,« pripoveduje.
Je pa prikolesariti s ponijem do vrha Vršiča kar hud podvig! »Seveda nima prestav in nikakor se s takim kolesom ne da pripeljati čisto do vrha. Vmes nastopi kriza in potem stopiš dol in malo hodiš. Mislim, da tudi zmagovalec ni tega sposoben. Jaz sem najmanj tretjino poti hodil. A na cilju je bilo neverjetno! Madona, koliko ta mladih sem prehitel, še skakalca Jerneja Damijana sem pustil za sabo. Se mi zdi, da sem bil drugi najstarejši od vseh, a natančno ne vem,« je Lojze dobre volje.
»Najprej smo morali vsi prijavljeni na pregled PCT-pogojev, nato je sledil še tehnični pregled, predvsem ali delajo zavore in ali kolo nima prestav. Nato smo dobili številko, čip za merjenje hitrosti in spominsko nalepko, med potjo pa smo imeli na razpolago neomejeno količino energijske pijače organizatorja. Tudi pot nazaj dol je bila velika dogodivščina! To so tako stara kolesa, da imajo še zavore na pedalih, in vsake toliko časa so nam gasilske enote hladile torpede, da se ni vse skupaj zaradi zaviranja zažgalo! Spust je bil res nor, kar kadilo se je za nami,« se še smeje Lojze Fuchs in obljublja, da se bo tudi drugo leto udeležil izziva Goni Pony.
Igral nogomet in rokomet
»Naj se vidi, da Pristavčani nismo kar tako! Vse skupaj je bolj šov in zabava, rezultati niso toliko pomembni. A če že grem na tekmo, se maksimalno potrudim in nateram do konca. Kot pravijo – imam to,« se Lojze veseli svojega dosežka. Kako so nanj ponosni šele njegovi sosedje in sovaščani iz Pristave, ki je sicer, to že lahko rečemo, zelo športna vas, saj je v njej svoja otroška leta preživljal Bojan Križaj, tu pa živi tudi Žan Košir! Čestitke te dni v vasici pod Kriško goro in po družabnih omrežjih kar dežujejo. Vsi se priklanjajo junaku Lojzetu in kar ne morejo verjeti, da je nekoliko starejši mladinec ugnal toliko mlajših konkurentov!
955 jih je gonilo pedale.
Na izzivu Red Bull Goni Pony 2021 se je znašel po zaslugi sina Damjana Fuchsa, ki je sodeloval že pred dvema letoma. Lojze se je takoj navdušil za podvig, saj je bil v mlajših letih zelo aktiven športnik, za tržiški klub je igral nogomet, za Križe pa rokomet. Če pride sin s ponijem na Vršič, bo pa še on, si je mislil. In ga nato celo prehitel za nekaj minut.
Še težje kot priprave na tekmovanje je bilo najti pravo kolo, torej originalni poni brez prestav. »Po vsej Sloveniji sem ga iskal, na koncu sem ga našel v Škofji Loki. Poniji so tako priljubljeni, da jih nihče noče prodati,« pripoveduje.
Seveda je za kolesarsko tekmo potreben tudi trening. S svojim novim ponijem je Lojze obredel vse okoliške bregove, od kovorskega klanca do Brda in Golnika. Na začetku so ga sosedje še malo čudno gledali, kaj vendar se gre s tem kolesom iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, proti koncu treningov pa si je med njimi ustvaril že pravi klub navijačev, saj so ga vsi lepo podpirali in ustavljali ter mu dajali priboljške.
Kar kadilo se je za njimi
Je pa prikolesariti s ponijem do vrha Vršiča kar hud podvig! »Seveda nima prestav in nikakor se s takim kolesom ne da pripeljati čisto do vrha. Vmes nastopi kriza in potem stopiš dol in malo hodiš. Mislim, da tudi zmagovalec ni tega sposoben. Jaz sem najmanj tretjino poti hodil. A na cilju je bilo neverjetno! Madona, koliko ta mladih sem prehitel, še skakalca Jerneja Damijana sem pustil za sabo. Se mi zdi, da sem bil drugi najstarejši od vseh, a natančno ne vem,« je Lojze dobre volje.
Kot vsi pravi športniki je imel tudi Lojze, ki je bil s svojim sinom in njegovim prijateljem Robijem v ekipi Grašca Team, svoje navijače in celo sponzorja. Poleg ogromne množice ljudi, ki so navijali kot na največjih kolesarskih dirkah po svetu, so ga spodbujali njegovi domači pa tudi vsi v športni trgovini, ki jim je priskrbela drese.
»Najprej smo morali vsi prijavljeni na pregled PCT-pogojev, nato je sledil še tehnični pregled, predvsem ali delajo zavore in ali kolo nima prestav. Nato smo dobili številko, čip za merjenje hitrosti in spominsko nalepko, med potjo pa smo imeli na razpolago neomejeno količino energijske pijače organizatorja. Tudi pot nazaj dol je bila velika dogodivščina! To so tako stara kolesa, da imajo še zavore na pedalih, in vsake toliko časa so nam gasilske enote hladile torpede, da se ni vse skupaj zaradi zaviranja zažgalo! Spust je bil res nor, kar kadilo se je za nami,« se še smeje Lojze Fuchs in obljublja, da se bo tudi drugo leto udeležil izziva Goni Pony.