Čmrlje lovi kar z ribiško mrežo (FOTO)

Kdor te dni pohaja po gozdovih in travnikih na sončni strani Kriške gore, lahko naleti na možaka, ki se nekoliko nenavadno obnaša. Nekoliko stran od poti namreč zavzeto brska po grmovju in maha po zraku z ribiško mrežico. Morda se ga kdo celo tako ustraši, da jo hitro ucvre stran, a tistemu, ki ga le začudeno opazuje, se gospod prijazno predstavi: »Ne bojte se, sem Lojze Fuchs in nisem čudak, ampak iščem čmrlje.«

Tako smo tudi mi sredi gozda srečali čmrljnjarja iz Pristave, vasice pri Tržiču, ki se ponaša z nadvse velikimi imeni. Ne le da je to rojstna vas smučarskega asa Bojana Križaja in da v njej živi smučarski deskar Žan Košir, Pristavčani so nadvse ponosni tudi na svojega Lojza in na njegove čmrlje. »Čmrlje imam rad. Že od nekdaj sem jih rad opazoval, pred približno petimi leti pa sem naredil čmrljnjak, in odtlej nadvse uživam, ko sedim pred njim in jih opazujem, kako lepo brenčijo. Lepi se mi zdijo, poleg tega pa uživam v tem, ker vem, da pomagam tako koristnim živalim. Mnogi ne vedo, da so še boljši opraševalci od čebel, a so močno ogroženi,« pripoveduje 64-letni upokojenec s 25 leti delovne dobe pri tržiškem Peku in 17 let pri Cestnem podjetju Kranj.

Močno ogroženi opraševalci

Lojze ima v lično urejenem čmrljnjaku trenutno šest polnih panjev, vseh skupaj je 16. »Pozimi urejam panje v zabojnikih, spomladi pa začnem iskati čmrlje. Čmrlji sicer jeseni pomrejo, ostanejo le oplojene čmrlje matice. Te začnejo konec februarja letati naokoli in si začeti delati gnezdo, jaz pa jih z mrežico ulovim in jih odnesem v panj,« pripoveduje.

Pove tudi, da je to najbolj občutljivo obdobje za čmrlje, saj na njih prežijo mnoge nevarnosti. Najhujši so pesticidi in težka mehanizacija po poljih, saj stroji uničijo čmrlja gnezda. »Čmrlji so močno ogroženi, saj izginjajo travniki s cvetjem, ker ljudje prevečkrat kosijo. Tudi težki stroji povozijo njihovo gnezdo, zelo jih ogrožajo vrtičkarji, ki škropijo vrtove, in pa gnojnica, s katero kmetje zalivajo polja, da bi imeli dober pridelek. Ko so poleti že delavke, mlade matice in troti, ni tako hudo, a če umre oplojena matica, je škoda res velika. Vsaka namreč izleže od 20 do 600 jajčec. Zato sem dogovorjen z okoliškimi kmeti, da ko s strojem odkrijejo gnezdo v zemlji, ga označijo in me pokličejo, da lahko pridem in jih rešim,« nadaljuje.

Ponekod čmrlje uvažajo

Čmrlji so namreč, opozarja, še boljši opraševalci kot čebele, saj so bolj dlakavi in okrogli in se pri tem, ko se drenjajo v cvet, na njih nabere še več cvetnega prahu. Letajo tudi v vetru in dežju, poleg tega imajo daljši rilček, zaradi česar lahko oprašijo mnoge rastline, ki jih čebele ne morejo, na primer papriko in paradižnik. »Vsi večji rastlinjaki, med njimi podjetje Lušt, ki prideluje paradižnik, morajo čmrlje celo uvažati. Gre za čmrlje, ki jih v tujini, na Nizozemskem, gojijo v laboratorijih,« razloži in se gromko nasmehne ob vprašanju, zakaj jih on ne goji za prodajo. »Jaz sem zaljubljen v moje čmrlje, nikoli jih ne bi prodajal. Rešujem jih, ker jih imam rad, poleg tega pa je gojenje zelo zapleteno. Pet let sem potreboval, da sem naredil tale čmrljnjak, to nikakor ni nastalo mimogrede. Ne vem, koliko kilometrov sem prehodil, da sem jih našel in da imam zdaj polnih vsaj sedem panjev. Me je že kdo prosil, če bi mu prodal svoj čmrljnjak, pa sem ga gladko zavrnil. Ni denarja, da bi ga zamenjal za čmrlje,« se smeje in z ljubeznijo pogleduje proti svojemu čmrljnjaku.

Hobi – ljubezen do čmrljev

Ne le da je za svoje ljubljenčke v lesenih zabojnikih uredil udobno domovanje, celo streho čmrljega kozolca je prekril z ovijalko, da jim v poletni vročini ne bi bilo prevroče. Tudi panjske končnice imajo svoje sporočilo, na eni je naslikana njegova rojstna hiša v Prekmurju, od koder so njegovi starši, na drugi so okoliške gore, na eni cerkvica. »No, poglejte, še v cerkev lahko gredo moji čmrlji,« se smeje, ko se panju s sliko cerkvice na Jamniku približa brenčeči čmrlj in vstopi skozi luknjo, ki jo je izdelal prav na cerkvenih vratih.

Svojo ljubezen do teh nadvse koristnih živali, ki pa so močno ogrožene, je prenesel na mnoge sosede in sorodnike. »Moj vnuk, ki živi v Kranjski Gori, ima en panj in je navdušen nad čmrlji. Prav tako moj tast in sosedje. Na začetku me je mogoče kdo čudno gledal, zdaj pa so se navadili in čmrlje občudujejo. Včasih mi kak sosed navdušen pove, da so bili moji čmrlji pri njem na vrtu. Zelo hudo mi je, ko pomislim, da se nihče pri nas prav zares ne ukvarja z njimi. Nekaj nas je v Sloveniji, ki imamo čmrljnjake, a to je dejavnost, ki ti vzame ogromno časa, od tega pa nimaš nič, razen seveda čmrljev. Čebelarji imajo, na primer, med, jaz pa to počnem zgolj zaradi ljubezni do čmrljev,« sklene Lojze.