Črno-beli čas barvitejši od današnjega (FOTO)

V Muzeju narodne osvoboditve Maribor so prav v času, ko se že skoraj povsem sproščajo omejitve, odprli novo razstavo Hvala za družbo! Ideja se je porodila na račun vključenosti lokalne skupnosti v novo strategijo muzeja.

Med njimi so predvsem vzgojitelji, učitelji in profesorji opozorili, da je tematika družabnega življenja del šolskega programa in bi si tudi zato želeli razstavo, s katero bi učencem in predšolskim otrokom še bolje predstavili različne in bolj ali manj zanimive načine druženja med letoma 1900 in 1990.

V upanju na stare čase

Obiskovalci se ob ogledu sprehodijo po številnih fotografijah in predmetih, ki jih hrani muzej, in preselijo v črno-beli čas prejšnjega stoletja, ki pa je bil po mnenju mnogih veliko bolj barven, kot je sedanjost, v kateri živimo. Ob tem se seveda spomnijo na vse mogoče načine, kako smo se in se še vedno družimo. Po, upajmo, kmalu končani epidemiji, lahko rečemo, ko se bomo kmalu spet srečevali in socialno povezovali.

Del kulture druženja so postali tudi rolkarji, prvi, ki je to subkulturo pripeljal v Maribor, pa je bil Ljubljančan.

Razstavo sestavlja več sklopov: obiski in druženje doma, druženje na dvoriščih, skupno gledanje televizije, ob vodi, sprehod ob promenadi, promenadni koncerti, sprehodi po mestnem parku, na izlet, druženje in film, gremo v gledališče, druženje ob hrani in pijači, igralo in plesalo se je, Večerov piknik, gasilske veselice, društva, shodi, manifestacije, stavke in proslave, druženje po napornem delu ter predmestja in družabnost.

Med eksponati in pripravljenimi situacijskimi prikazi druženja smo lahko videli prav nostalgične poglede in tudi kakšno solzo v očeh vseh, ki so večino prikazanega tudi doživeli.

Tako se na starem Iskrinem gramofonu vrti vinilka Marjana Smodeta, iz zvočnika pa prasketa njegova Mrtva reka. Za vogalom naletimo na sliko skupnega gledanja televizije v Veliki kavarni, na foto točki pa se lahko fotografiramo kot sprehajalci iz obdobja med obema vojnama.

Novinar Rok Kajzer se je našel na pustni sliki iz otroštva.

Izvemo, da je po okupaciji leta 1941 gledališče in vse kulturno življenje prevzel okupator. Številni igralci so prebežali v Ljubljano ali pa so bili izgnani. Vsa kultura v slovenskem jeziku je bila prepovedana. Maribor je po vojni močno spremenil demografsko podobo.

Gledališče je izgubilo svoj buržoazni pridih in oblast si je na vse načine prizadevala približati kulturo delavcem. Sledilo je obdobje gostovanj po tovarnah, bolnišnici, kulturnih domovih in še kje. A gledališče je izgubljalo gledalce in s tem tudi vlogo pomembnega dejavnika mariborskega družabnega življenja. Zato uvede abonmaje za različne skupine prebivalstva, kar močno spremeni sliko obiskovalcev.

Ločena omizja za Nemce

Tudi lokali v okolici mesta so bili že priljubljena izletniška točka in Mariborčani so jih obiskovali predvsem ob koncih tedna in praznikih, ko so obiske združili z družinskim izletom. V okoliške gostilne so zahajali tako slovenski kot nemški obiskovalci, a so slednji imeli ločena omizja. V teh gostilnah so ob nedeljah prirejali koncerte, v njih se je tudi pelo in plesalo.

V mestnih gostilnah praviloma niso organizirali plesov, vendar so nekatere najemale glasbenike, predvsem ob koncih tedna in praznikih. Petje v lokalih ni bilo zaželeno, ponekod je bilo celo prepovedano. Izjema je bila restavracija Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev, v katero so zahajali skoraj vsi člani opernega zbora.

»Prodajanje cigla.« Malo nenavaden način druženja med mestnimi tolpami, če si želel prehod čez dravsko brv, si moral »kupiti« zidak. Včasih se je druženje končalo tudi s kakim modrim očesom.

Med obema vojnama sta v Mariboru delovala dva nočna lokala, bara v Veliki kavarni in Grajski kavarni, v katera pa so zahajali le moški. Najslabši sloves je imel bar v Veliki kavarni, in sicer zaradi prireditev, ki so kršile tedanje moralne norme, si lahko mislite, sporni so bili izbori za miss ter modne revije.

»Najbolj je Mariborčanom sedla v spomin Astoria, saj je ležala v samem osrčju mesta. Mladi smo njeno notranjost doživljali na dva načina: prvič kot dečki, ko smo od zunaj gledali na miz(ic)e za velikimi okni, ob katerih so sedeli starejši gospodje z nepogrešljivo skodelico turške kave in kozarcem vode pred seboj. Že po njihovi obleki je bilo videti, da gre za upokojene izobražence, gimnazijske profesorje, sodnike ali zdravnike, ki so brali časopise, pritrjene na lesenih okvirjih z držali, po njihovi eleganci sodeč, izdelanih morda še v secesijskih časih. Obračanje listov na teh držalih je bil pravi obred. Kako spokojno in častitljivo so delovali pri tem branju! Veliko, morda še več teh gospodov je igralo šah, tudi ob šahovski uri, če je bila na voljo,« nam je svoje spomine opisal Borivoj Breže.

Pohorska gondola je v Maribor prinesla turiste. FOTOGRAFIJE: Mediaspeed.net

Ljudje so se in se še vedno radi družijo v kinodvoranah, katerih delovanje se ni ustavilo niti med obema vojnama, saj je nemški okupator še kako razumel propagandno moč filma in njegov velik vpliv na množice. Pomembni so bili tudi shodi, manifestacije in proslave. Tako je še vedno v spominu pogreb Rudolfa Maistra leta 1934, ki ga je na zadnjo pot pospremilo več kot 25 tisoč ljudi. Ne pozabi se niti na Hitlerjev obisk v Mariboru, ko so velik sprejem diktatorju v čast pripravili mariborski Nemci.

Izmenjavali življenjske nauke

Glavno zbirališče mladine je postal vogal pred Kavarno Astoria na Grajskem trgu, kjer so ure in ure razpredali o dogajanju v mestu, športu, šoli, ljubezni, tračih, skratka o vsem. Tega in podobnih vogalov se je prijelo ime ezl ek. Eden teh, če ne celo prvi, je bil tudi na vogalu današnje Tyrševe in Slovenske ulice.

Po drugi svetovni vojni se je način življenja spremenil, v ospredje je stopila obnova domovine. Po odpravi posledic vojne se je začela tudi obnova mestnega parka, kjer so v 50. letih zasnovali novo promenado, ki je mesto povezala z naravo. Glavna sprehajalna pot se je premaknila pod drevesne krošnje. V 60. letih 20. stoletja je postal ezl ek znova izjemno priljubljen. Tam so se med odmori srečevali dijaki, ki so iskali prve simpatije, pripovedovali zgodbe, starejši ezlekarji pa so delili razne življenjske nauke.

Razstava, ki so jo pripravili dr. Aleksandra Berberih-Slana, Andreja Bjelan, Jan Malec in dr. Jerneja Ferlež, bo na ogled do konca novembra.