Cukrarna je zgodba slovenske pesniške duše (FOTO)
Založba Škrateljc je v galeriji Cukrarna predstavila nov, zelo poseben strip Cukrarna – Zgodba slovenske pesniške duše. Gre za poetičen strip o epski zgodbi slovenske moderne, ki je vzniknila na robu mesta in družbe. Založba je že nakazala, da bo imel strip o Cukrarni svoje življenje tudi po izidu in da bo spodbudil nastanek novih umetniških in kulturnih stripovskih odvodov, kot se je to zgodilo z njihovimi prejšnjimi deli.
Združil na videz nezdružljivo
Po Cankarju in Reformatorjih v stripu, zgodbi prve slovenske slovnice in prevoda Biblije ter po stripovski priredbi največje slovenske knjige Pod svobodnim soncem je nastopil čas za obuditev še enega slovenskega epa: za stripovsko zgodbo o Cukrarni in slovenski moderni. Ilustrator Jaka Vukotič ter pisatelj in pesnik Žiga X Gombač sta ustvarila zgodbo, ki spoji poetično in stripovsko govorico v izjemno lirično in slikovito pripoved o veri v moč poezije in nastajanju nove pesniške dobe.
Sladkor, tobak in tekstil
Cukrarna spada med najpomembnejše industrijske objekte iz prve polovice 19. stoletja na Slovenskem. Leta 1828 sta Rossmann & Pelican, borzna veletrgovca v Trstu, tovarno sladkorja postavila v Ljubljani, glavni razlog za to pa je bila bližina carinarnice. Dovoljenje za tovarno sta dobila 20. julija 1828. Družabniki so izbrali prostor za objekt v poljanskem predmestju, na obrežju Ljubljanice, tedaj pomembne prometne žile. Leta 1858 je nepazljivost povzročila požar, kmalu nato pa je šla njena pot navzdol, dobrega posla ni bilo več. Pozneje je bila preurejena v tobačno in nato tekstilno tovarno. Svoj začasni dom so med drugimi v njej imeli vojaki, najranljivejši mestni sloji, edinstven pečat pa so v Cukrarni pustili književniki slovenske moderne. Danes je stavba urbanistična zanimivost, prenovljena Cukrarna pa se ponaša z več kot 5500 kvadratnimi metri celotne površine. Zajema avlo, galerijo parter, štiri galerijske prostore v nadstropju, medetažo, kletni večnamenski prostor, čitalnico, učilnico in bar.
Vukotič pravi, da se je pri stripu Cukrarna – Zgodba slovenske pesniške duše ukvarjal s tem, kako začiniti izrazito poetični scenarij, a pri tem ne zapasti v banalnost in prav tako ne v pretirano temačno abstraktnost: »Izziv je bil, kako s stripovsko poetiko združiti na videz nezdružljivo: depresivno in humorno, zgodovinsko točno in poetično, monumentalno in vsakdanje, sladko in kislo. Na koncu sem vse skupaj posul s sladkorčki, v našem primeru s cukrčki.«
Strip je poln upanja, sočutja in iskrenega prijateljstva. Je velika zgodba, ep, ki opisuje nastanek pesmi in rojevanje nove vznemirljive pesniške smeri – moderne. Je zgodba o Cukrarni, ki je bila zaznamovana z bedo, trpljenjem in marginalnostjo vseh vrst, a obenem prostor, kjer je pesniška umetnost v Sloveniji dočakala novo veliko poglavje. Zato je to zgodba o svetlobi, muzi in smrti, navdihu, predvsem pa hvalnica umetniški svobodi, ki si jo lahko izborijo le največje osebnosti. Zgodba gre takole. Nekega večera, ob koncu 19. stoletja, so se v Cukrarni, takrat na robu Ljubljane in na robu družbe, sešli štirje mladeniči, štirje pesniki, in začeli umetniško smer, ki je predrugačila in požlahtnila slovensko poezijo ter še danes nagovarja vse generacije. Ta strip pripoveduje zgodbo o njih. Zgodbo o zgodbah, ki privedejo do rojstva pesmi.
Rešil jo je duh moderne
Žiga X Gombač je povedal, da se je ob ustvarjanju stripa Cukrarna – Zgodba slovenske pesniške duše vnovič navdušil nad poezijo: »Nad tem, kje in kako nastaja. In kakšno moč premore zgolj nekaj besed, če so uporabljene mojstrsko in iskreno.« Izčrpno spremno besedilo v stripu z naslovom Cukrarna, hiša tisočerih zgodb je prispeval dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana. Vurnik ne le da nazorno prikaže zgodovino stavbe nekdanje tovarne sladkorja od njenega nastanka do preobrazbe v Galerijo Cukrarna, temveč izvrstno poveže četverico akterjev moderne z usodo same stavbe: »Ko so okoliški prebivalci zahtevali porušenje Cukrarne, je ni rešila arhitektura. Rešil jo je duh moderne, ki so ga v njej zapustili Dragotin Kette, Josip Murn - Aleksandrov, Ivan Cankar in Oton Župančič. Nekaj je torej gotovo. Veliko hišo ob vodi je pred rušenjem in izbrisom spomina obvarovala 'zgodba slovenske pesniške duše'.« Da, brezmejna je lahko moč poezije, njene sledi pa globoke.
Ko so okoliški prebivalci zahtevali porušenje Cukrarne, je ni rešila arhitektura. Rešil jo je duh moderne.
Dr. Blaž Vurnik pravi, da velika hiša ob reki, ki ji pravimo Cukrarna, v sebi hrani nešteto zgodb ljudi, ki jih je vanjo zanesla usoda: »Vojaki, tovarniški delavci in delavke, branjevci in branjevke, begunci in begunke, pozabljeni otroci, ljudje, ki jim življenje tako ali drugače ni bilo naklonjeno, in tisti, ki jih je družba potisnila na rob in čezenj, so v več kot stoletju in pol, odkar v Cukrarni ne proizvajajo več sladkorja, oblikovali raznolik svet na robu mesta. Ena od teh zgodb je tudi zgodba naše pesniške četverice, ki je poezijo ter vesele in težke dni delila v Cukrarni. Zgodba stripa Cukrarna – Zgodba slovenske pesniške duše je pripoved o njih, o dajanju in jemanju, življenju in smrti.«
Založba Škrateljc napoveduje, da bo v sodelovanju z Javnim zavodom Mladi zmaji na temo stripa Cukrarna – Zgodba slovenske pesniške duše v prihodnjih mesecih in letih razvila kompleksen program. Ta strip bo duh slovenske moderne, njegovo ustvarjalnost, subverzivnost, upornost in svetlobo ter navdušenje nad umetnostjo krepil skozi različne načine dela z mladimi na lokaciji Palače Cukrarna, ki bo prav kmalu postal Center mladih Ljubljana.
