DSO FUŽINE
Cvetoči travnik so prinesli v svoje sobe (FOTO)
Varovanci DSO Fužine izdelovali šopke. Rajali z legendarno skupino Obvezna smer.
Odpri galerijo
Dame v cvetju FOTOGRAFIJE: Igor Mali
Rože najlepše zate hranim za to pomlad, pojdi z menoj čez trate ... zveni refren skorajda ponarodele skladbe ene najpopularnejših skupin sredi osemdesetih let minulega stoletja Obvezna smer, ki jo stanovalci ljubljanskega Doma starejših občanov (DSO) Fužine prešerno prepevajo v cvetočem mesecu, ko poljane obarva dehteče cvetje. Maj in junij, po starem koledarju veliki traven in rožnik, sta meseca, ko se narava pokaže v vsem svojem razcvetu.
Okoliške livade so posejane z mavričnimi odtenki, ki kot drobni ornamenti bogatijo travniško preprogo, kljub sodobnemu načinu življenja, ki je marsikje okrnil slikovito podobo zelene krajine. Ivanjščice, travniške kadulje, arnike, zvončnice, cvetober cvetlic, ki napoji z vonjem, pogled na šopek v vazi pa razkisa še tako nejevoljno razpoloženje. O kakšni čemernosti med varovanci v Fužinah ni ne duha ne sluha; kljub s padavinami prežetemu vremenu so si travnik omislili kar v sobi.
Številni so domovi po Sloveniji, vendar le redki svoje oskrbovance vzdržujejo pri polni aktivnosti. »Vse od začetka delovanja smo usmerjeni v to, da stanovalcem zagotavljamo, da živijo polno, da so njihovi dnevi pestri in izpolnjeni ter da se veselijo vsakega naslednjega dne. Zdaj imajo čas, da si lahko izpolnijo želje in počnejo stvari, za katere je v njihovem aktivnem delovnem obdobju zmanjkalo časa,« filozofijo gibanja duha in telesa kot osnovne mantre poudari direktorica Bojanka Genorio.
»Pogosto se sprašujem, ali se stanovalci domov starejših po Sloveniji počutijo tako lepo, kot se počutim jaz v fužinskem. Jaz sem tu pri svojih 95 letih dobesedno srečna,« se ob povezovanju cvetja v šopek iskreno izpove Vida Dolinšek, »tu čutim varnost, skrb za zdravje in dušo, prijaznost, domačnost in veselje do življenja. Danes nismo pozabili niti na stanovalce, ki živijo samo še v postelji, in jim pričarali pisan, cvetoč travnik.«
Razgibano življenje v svojem drugem domu, kamor se je preselil leta 2005, pohvali tudi stanovalec Raf, ki mu je koncert glasbenih legend povrnil spomine na mladost, »prihod v Ljubljano, ko sem želel svet obrniti na glavo in bil prvič resnično noro zaljubljen ter prikupno zmeden«. Taki dogodki, ki zgladijo nagubane obraze in duše zaobjamejo, marsikomu na novo osmislijo življenje.
»Travniško cvetje imam rad, ker je najlepše darilo osebi, ki jo imaš rad ali ti je kot sorodna duša zelo blizu.« Da aktivnosti vsekakor pripomorejo k dobremu razpoloženju in blagodejno delujejo na počutje stanovalcev, opaža tudi direktorica. »Načrtovane so tako, da dodajajo življenje letom. Stanovalcem zagotavljajo potrditev, da je njihov prispevek pomemben in da lahko tudi v tem obdobju živijo polno, ustvarjalno in radostno. Številni stanovalci izberejo aktivnosti, ki so jih negovali že prej v življenju, veliko pa se jih odzove in sodeluje na aktivnostih, ki so zanje nove, saj si želijo še kaj novega spoznati in se naučiti novih stvari.«
Vido Milošević Arnold je takoj po prihodu v dom pred letom dni prijetno presenetilo, da se ne bo mogla prepuščati brezdelju. »Vsak teden nam neutrudni in domiselni strokovni delavci priredijo kakšen prijeten dogodek. To se dogaja ob praznikih in tudi dnevih, ki so del slovenske narodne tradicije in kulture, denimo martinovanje, ličkanje koruze, pustovanje ipd. Nekateri izmed njih nas duhovno obogatijo, drugi so bolj razvedrilne narave in dobro vplivajo na medsebojno povezovanje stanovalcev.
Žal je epidemija lani jeseni onemogočila naša druženja in s tem možnosti za vse skupinske prireditve. Vendar so se naši organizatorji dogodkov hitro znašli in so nadaljevali prireditve v spremenjenih okoliščinah takoj, ko je bilo to mogoče. Tako smo imeli že zabavno pustovanje in pokop pusta, marca pa smo primerno zaznamovali dan žena in tudi dan mučenikov. Zlasti slednji mi je ostal v lepem spominu, ker so nas poleg ženskega pevskega tria zabavali tudi štirje od naših delavcev s svojim petjem in plesom z metlami. Nasmejala sem se do solz,« naniza drobtinice druženj, v šopek hvaležnosti pa poveže dobre besede za Matija in Moniko, ki jim »polepšata življenje v domu in nas tako odvračata od črnih misli«.
Tudi stanovalki, Stanislava Garaj in Lidija Livek, izpostavljata pomen strokovno podkovanega osebja in vodstva, »ki dela z entuziazmom, tudi z osebnim žrtvovanjem, da dosega za domske ljudi človeka vredno in čim lepše življenje«. Mino Sitar, ki ji v domu največ pomeni osebna svoboda, da se lahko po mili volji druži z drugimi stanovalci, po drugi strani pa v tišini svoje sobe podoživlja lepe pa tudi nekoliko otožne spomine, se je s cvetjem v rokah vrnila »na trate svojega otroštva, v tisti dragoceni čas brezskrbnosti in v čas, ko sem zadnjikrat nabrala pomladni šopek za mamo«. Več kot 200 stanovalcev fužinskega doma soglaša, da bi pomlad za dolgo podaljšala jesen njihovega življenja.
Okoliške livade so posejane z mavričnimi odtenki, ki kot drobni ornamenti bogatijo travniško preprogo, kljub sodobnemu načinu življenja, ki je marsikje okrnil slikovito podobo zelene krajine. Ivanjščice, travniške kadulje, arnike, zvončnice, cvetober cvetlic, ki napoji z vonjem, pogled na šopek v vazi pa razkisa še tako nejevoljno razpoloženje. O kakšni čemernosti med varovanci v Fužinah ni ne duha ne sluha; kljub s padavinami prežetemu vremenu so si travnik omislili kar v sobi.
Direktorica Bojanka Genorio od stanovalcev in njihovih svojcev prejema številne pohvale in zahvale za organizacijo aktivnega, ustvarjalnega in družabnega življenja v domu.
Številni so domovi po Sloveniji, vendar le redki svoje oskrbovance vzdržujejo pri polni aktivnosti. »Vse od začetka delovanja smo usmerjeni v to, da stanovalcem zagotavljamo, da živijo polno, da so njihovi dnevi pestri in izpolnjeni ter da se veselijo vsakega naslednjega dne. Zdaj imajo čas, da si lahko izpolnijo želje in počnejo stvari, za katere je v njihovem aktivnem delovnem obdobju zmanjkalo časa,« filozofijo gibanja duha in telesa kot osnovne mantre poudari direktorica Bojanka Genorio.
Dodajajo življenje letom
»Pogosto se sprašujem, ali se stanovalci domov starejših po Sloveniji počutijo tako lepo, kot se počutim jaz v fužinskem. Jaz sem tu pri svojih 95 letih dobesedno srečna,« se ob povezovanju cvetja v šopek iskreno izpove Vida Dolinšek, »tu čutim varnost, skrb za zdravje in dušo, prijaznost, domačnost in veselje do življenja. Danes nismo pozabili niti na stanovalce, ki živijo samo še v postelji, in jim pričarali pisan, cvetoč travnik.«
Razgibano življenje v svojem drugem domu, kamor se je preselil leta 2005, pohvali tudi stanovalec Raf, ki mu je koncert glasbenih legend povrnil spomine na mladost, »prihod v Ljubljano, ko sem želel svet obrniti na glavo in bil prvič resnično noro zaljubljen ter prikupno zmeden«. Taki dogodki, ki zgladijo nagubane obraze in duše zaobjamejo, marsikomu na novo osmislijo življenje.
»Travniško cvetje imam rad, ker je najlepše darilo osebi, ki jo imaš rad ali ti je kot sorodna duša zelo blizu.« Da aktivnosti vsekakor pripomorejo k dobremu razpoloženju in blagodejno delujejo na počutje stanovalcev, opaža tudi direktorica. »Načrtovane so tako, da dodajajo življenje letom. Stanovalcem zagotavljajo potrditev, da je njihov prispevek pomemben in da lahko tudi v tem obdobju živijo polno, ustvarjalno in radostno. Številni stanovalci izberejo aktivnosti, ki so jih negovali že prej v življenju, veliko pa se jih odzove in sodeluje na aktivnostih, ki so zanje nove, saj si želijo še kaj novega spoznati in se naučiti novih stvari.«
...
Vido Milošević Arnold je takoj po prihodu v dom pred letom dni prijetno presenetilo, da se ne bo mogla prepuščati brezdelju. »Vsak teden nam neutrudni in domiselni strokovni delavci priredijo kakšen prijeten dogodek. To se dogaja ob praznikih in tudi dnevih, ki so del slovenske narodne tradicije in kulture, denimo martinovanje, ličkanje koruze, pustovanje ipd. Nekateri izmed njih nas duhovno obogatijo, drugi so bolj razvedrilne narave in dobro vplivajo na medsebojno povezovanje stanovalcev.
Stanovalcem zagotavljamo, da živijo polno, da so njihovi dnevi pestri in izpolnjeni ter da se veselijo vsakega naslednjega dne.
Žal je epidemija lani jeseni onemogočila naša druženja in s tem možnosti za vse skupinske prireditve. Vendar so se naši organizatorji dogodkov hitro znašli in so nadaljevali prireditve v spremenjenih okoliščinah takoj, ko je bilo to mogoče. Tako smo imeli že zabavno pustovanje in pokop pusta, marca pa smo primerno zaznamovali dan žena in tudi dan mučenikov. Zlasti slednji mi je ostal v lepem spominu, ker so nas poleg ženskega pevskega tria zabavali tudi štirje od naših delavcev s svojim petjem in plesom z metlami. Nasmejala sem se do solz,« naniza drobtinice druženj, v šopek hvaležnosti pa poveže dobre besede za Matija in Moniko, ki jim »polepšata življenje v domu in nas tako odvračata od črnih misli«.
Aktivnosti v domu so načrtovane tako, da dodajajo življenje letom.
Tudi stanovalki, Stanislava Garaj in Lidija Livek, izpostavljata pomen strokovno podkovanega osebja in vodstva, »ki dela z entuziazmom, tudi z osebnim žrtvovanjem, da dosega za domske ljudi človeka vredno in čim lepše življenje«. Mino Sitar, ki ji v domu največ pomeni osebna svoboda, da se lahko po mili volji druži z drugimi stanovalci, po drugi strani pa v tišini svoje sobe podoživlja lepe pa tudi nekoliko otožne spomine, se je s cvetjem v rokah vrnila »na trate svojega otroštva, v tisti dragoceni čas brezskrbnosti in v čas, ko sem zadnjikrat nabrala pomladni šopek za mamo«. Več kot 200 stanovalcev fužinskega doma soglaša, da bi pomlad za dolgo podaljšala jesen njihovega življenja.
