Cviček bolj kot v požirkih nosijo v srcu

DOMŽALE – Matjaž Brojan iz Domžal je upokojeni radijski novinar in publicist, rezbar, zbiratelj vsega, kar je povezano z našo dediščino, tudi skrbni zapisovalec domžalske preteklosti. Je poznavalec za Domžale tako značilne slamnikarske dejavnosti. Tudi s tega področja je ustvaril imenitno zbirko dokumentov, predmetov, strojev in slamnikov, ki so zdaj v domžalskem Slamnikarskem muzeju.


O slamnikarstvu je napisal obširno knjigo Slamnata sled Domžal, ki je izšla leta 2012, pred kratkim pa je izšla še ena Brojanova knjiga o slamnikarstvu, Slamniki pod Gobavico, monografija o slamnikarstvu na Mengeškem. Leta 2008 je prejel Steletovo nagrado, 2013. pa zlato priznanje občine Domžale.


V vseh letih temeljitega in neprecenljivega zbiranja je ustvaril izjemne zbirke, med drugim zbirko poličev, značilnih dolenjskih vrčkov za vino z napisi, resnimi in šaljivimi, zbirko starih ključavnic in ključev, starih ur, majolik, potičnikov, piskrov, obličev in zvončkov, posebno pa mu je ljuba in dragocena zbirka svetil. Ima še izjemno zbirko sekir. Vse te predmete je vestno zbiral in urejal, saj jih je tako ohranil za naslednje rodove kot spomin in opomin na davno preteklost.


Ne smemo mimo obsežne zbirke člankov in drugih zapisov, ki jih jutro za jutrom striže iz časnikov in drugih tiskanih publikacij. Te vestno shranjuje v številnih mapah. V njegovi hemeroteki, kot strokovno pravimo taki zbirki, je zagotovo več kot 200.000 izrezkov o več kot 200 vitalnih slovenskih temah, še posebno pa o Domžalah. Posebnost je njegova domača knjižnica, v kateri je 12.000 knjig, med njimi je domžalska bibliografija s 300 do 400 knjigami in z vsemi publikacijami, ki so v Domžalah kdaj izšle.
Njegova zbirka poličev je nekaj posebnega, tudi v slovenskem prostoru.


Povezana je seveda s pijačo, ki jo največkrat natočijo prav v te značilne vrčke za vino. »Poleg bogate zbirke poličev sem zbral še vse te zapise, torej verze. Našel sem jih zapisane na poličih, razstavljenih na policah v mnogih dolenjskih zidanicah. Leta 2011 so izšli v moji knjigi s pomenljivim naslovom V tebi skrit je cel hudiček, ki ga skrivaš ti, poliček,« nam zbirko in knjigo predstavi Matjaž Brojan.


Najbolj priljubljeni dolenjski pijači namenja še posebno hvalnico: »Pozdravljen, ki prihajaš v milosti božji, naš dragi (kaj dragi!) ljubljeni cviček. Ti si del našega življenja, zavesti, nepogrešljivi del narodove družabnosti; vse to si, še najbolj pa si košček našega srca. Povsod po oblih dolenjskih hribcih so ti postlali tvoji Dolenjci; pijača, ki te bolj kot v požirkih v srcu nosimo in crkljamo.«

Na svojih službenih poteh je obiskal marsikateri slovenski kraj, a še posebno pri srcu mu je Malkovec, kjer je srečal mnoge prijazne ljudi, danes njegove prijatelje. »Mimo katere koli zidanice greš, ko zaideš tudi v najbolj pozabljeni ali samotni del Dolenjske, te, prišleka neznanega, pocuka za roko možakar iz prve zidanice. Nikoli te še ni videl, ti njega tudi ne, pa te povabi prijazno, gostoljubno, srčno,« pove Brojan.


»In vzameva kozarček, pridruži se mu drugi in nato še kakšen,« nadaljuje. »Mož se prestopi v kot ter iz ravnokar zgrajenega in potrjenega prijateljstva s ponosom, ki ga je okrepila pohvala o dobri pijači, od nekod prinese klobaso ali salamo in zakotalijo se koleščki, dišeči kolobarčki in poromajo ob domačem kruhu kmalu tja, kamor jim je bilo od začetka namenjeno.«

Delo v dolenjskih vinogradih ni ravno lahko, a pot do poliča je še dolga in naporna. »Kakor koli že, tu je, cviček kajpak,« še pove Matjaž. »Naposled pristane v poličih. Nanje je prav tako ljubeča roka dolenjskih lončarjev zapisala na stotine misli, pametnih utrinkov. Domislic, šaljivih kratkih pesmic, prežetih z veseljem njegovega nastajanja, skrbi zanj med letom, prešernostjo zabav, ki jih krasi s svojo navzočnostjo, navdušenih zaradi vsega lepega, prijaznega, človeško toplega, kar stori v prijateljih, soljudeh, v vseh, ki ga nastavljajo na ustnice.«


Iskrive, radožive misli, ki so jih dolenjski lončarji zapisali na poliče, niso vrhunska tvornost, meni Matjaž Brojan. »Pravzaprav gre za nekaj, kar samo po sebi, če bi vso reč presojali z zahtevnimi estetskimi merili strokovnjakov z literarnega stališča, ni veliko vredno,« pove zbiratelj in dodaja: »Če bi ne bil v teh kratkih domislicah, pesmicah in aforizmih udejanjen popoln človeški odnos do vsega, kar nam vino prinaša, omogoča, pomeni in povzroča. Ljudska modrost, obogatena s šaljivo ubeseditvijo, je nekaj, kar daje poliču poudarjeno, radoživo, veselo nematerialno nadgradnjo pojavnosti v slovenskem vinarstvu, posebno ljudi na podeželju.«