Da bi roba šla v denar, je moral vrteti jezik (FOTO)

Ribničanom, ujetim med gozdove Velike in Male gore, sta les in glina od nekdaj krojila usodo. Tudi po zaslugi cesarja Friderika III., ki jim je leta 1492 – tako kot tudi Kočevarjem – podelil patent, dovoljenje, da so lahko brez davka, kot bi danes temu lahko rekli, prodajali doma in ročno narejene lesene in lončene izdelke. Za marljive, šegave, zbadljive, hudomušne, prebrisane, predvsem pa podjetne Ribničane je bil to skozi zgodovino glavni ali postranski vir zaslužka; enako je tudi danes, čeprav ročno, domačo hišno obrt počasi izriva strojna proizvodnja.

Franc Jaklič se sejma udeležuje od leta 1979, ves čas pa znanje prenaša na mlajše, zdaj na vnuke.

Lončarji na vozu: prikaz obdelovanja gline

»Vse je nastavljeno tako, kot mora biti: le da je suhorobarskih mojstrov zlatih rok vse manj. Biološka ura redči njihove vrste, mladine, ki bi poprijela za to delo, preprosto ni, saj se (samo) od tega ne da preživeti,« je dejstvo, ki ga ob odprtju že 46. sejma suhe robe in lončarstva ni mogel prezreti niti Jože Zakrajšek, predsednik Turističnega društva Ribnica. Morda je navzočnost najbolj znanega slovenskega dobrotnika in podjetnika Iva Boscarola nakazala smer, kako bi, po njegovih besedah nekoliko pozabljeno ročno blagovno znamko ob skomercializirani svetovni konkurenci bolj oplemenitili.

»Nujno je nekoliko spremeniti miselnost in tradicijo graditi na novih temeljih. Zaposlene in vse tiste, ki delajo s svojimi rokami, je treba namreč pošteno nagraditi,« je nasvet častnega gosta sejma, ki je držal obljubo predstavnikom Gasilskega društva Dolenja vas ob obisku decembra lani na njegovem domu. »S šopkom suhe robe in gasilsko čelado smo se mu tako zahvalili za vso pomoč, ki jo je nudil (in jo še naprej nudi) slovenski gasilski tovarišiji,« zadovoljstva ob tokratnem snidenju ni skrival niti gasilec Franci Gorše.

Krošnjarji s podmladkom

Častni gost med dolenjevaškimi gasilci, z leve: Leon Zobec, Jurij Bojc, Matej Lesar, Ivo Boscarol, Franci Gorše in Andrej Lesar

Jezika niso šparali

Zadovoljstvo je bila sicer največkrat izgovorjena beseda na semenji dan, ki je ponujal »ruobo vsake suorte, kar si ju ranku zmisl't muor'te«. To so izrekli tudi ribniški župan Samo Pogorelc, slavnostni govornik mag. Franci But, veleposlanik pri svetem sedežu pa je zgodaj zjutraj s prižnice (kot Ribničani imenujejo prireditveni oder, ki se drži gostinskega lokala) toplo priporočal: »Danes je dan za druženje in nakupe, zato odprite srce in dušo.« Sledila je sejemska povorka, na kateri se je predstavilo 12 skupin, od krošnjarjev s krošnjami na rami, izdelovalcev suhe robe in lončarjev, ki so na vozu s konjsko vprego vihteli kolovrat in oblali les, do folkloristov, podeželskih žena, koscev, narodnih noš in drugih.

Andrej Mihelič: »To sito je narejeno prav za vas!«

Slavka Virant: »Zobotrebčarstvo ni bilo nikoli cenjeno.«

»Da bi roba šla v denar, je moral pogosto vrteti jezik in biti hudomušen, tudi zbadljiv,« se pričevanja prednikov spominja Jože Mihelič iz Kota, ki se je v povorki oprtal s krošnjo. Takih, ki so v narečni govorici in avtentičnimi pričevanji najbolj plenili pozornost, je bilo pred 46 leti na prvem sejmu največ, se spominja Breda Oražem, ena od sedmih članic Turističnega društva Ribnica. »Štirje med sedmimi – Janez Debeljak, Vesna Lavrič, Franjo Matoh in jaz, nismo bili Ribničani. Pa so se iz nas nekateri norce brili, češ, ti pa nam bodo pokazali, kako se streže suhi robi. Vmes se je veliko spremenilo, tudi organizacija se je okrepila, predvsem je več stojnic; takrat jih je bilo okoli dvajset rokodelskih, drugih pa ne,« se tega obdobja spominja Oražmova, ki je bila na prvem in še na nadaljnjih 30 sejmih.

Janko Marinč ocenjuje, da je lesena domača obrt v zatonu.

Fižol ribničan je šel za med.

Od tri tisoč duš na prvem semnju se je obisk z leti povečeval; minulo nedeljo se jih je na Škrabčevem trgu in vpadnih ulicah trlo nekaj več kot 35 tisoč, dovolj za celodnevno barantanje, sklepanje kupčij, ogled prikaza starih obrti ter za dušo več kot dva ducata poučnih, zabavnih in sprostitvenih dogodkov. »Na sejmu sem prvič. Pritegnili so me ročni izdelki, še posebno košare. Čeprav jim imam doma šest, sem se danes pogodila še za eno. Tudi to je poslanstvo sejma,« navdušenja ni skrivala niti Dora Žabot iz Kranja. Ta dan je bil priložnost tudi za druženje in srečevanja. Borut Kozina z Brega je po skoraj 70 letih prvič v bližini cerkve v množici prepoznal sošolca Naceta Puglja. »S fotografije iz leta 1953, ko smo v šoli brcali nogomet, sva ugotovila, da sva le midva še med živimi,« je dejal.

Boren zaslužek

Vsako leto je manj povpraševanja po izdelkih, ki so ročno delo mojstrov (škafi, čebri, brente, zajemalke), saj ljudje denar raje vlagajo v strojno obdelane, in ti so, bog si ga ve, od kod, se je potožil rešetar Andrej Mihelič iz Sodražice. Da o žlicah, sitih, valjarjih, skledah, vrčkih, skodelah, brez katerih si ne moremo predstavljati sodobnega gospodinjstva, niti ne govorimo.

»Pred enajstimi leti so bile na tem placu tri vrste mojstrskih stojnic. Danes pa sta komaj dve. Lesena domača obrt je v zatonu. Kako jo oživiti,« se je spraševal tudi pletar Janko Marinč iz Kočevja. »Svojčas nas je bilo toliko, da smo morali celo plačati najemnino za prostor, danes pa nekaj dobimo, če pridemo,« je dodal prav tako pletar Janez Zagorc iz okolice Ljubljane, ki je bil pri devetdesetih najstarejši stojničar in zadnji trideset let redni udeleženec sejemskega direndaja. Kaj pa zobotrebčarstvo? »V sto letih se ni veliko spremenilo,« je primerjala Slavka Virant z Gradeža pri Turjaku. Odrasel človek je moral svojčas delati prav pridno in urno cel dan, da naredi sto butaric zobotrebcev ali po domače klincev najprepostejše vrste. V vsaki butarici je bilo po 64 zobotrebcev. Pomislite, kolikokrat je bilo treba obrniti nož, preden so napravljeni.

Obodarji iz Hrovače

Na mladih svet stoji.

»Moja norma, če štejem posek in obdelavo leske, je po sto zobotrebcev v eni butarici oziroma pet butaric na dan. Zaslužek je enak kot takrat, boren,« je Slavkin izračun. Na osrednjem delu trga se od leta 1995 predstavljajo tudi predice iz Loškega Potoka. Angela Cimpirč je prava mojstrica v štrikanju, pletenju in tudi preji volne. Znanje prenaša tudi na vnuka Emila: »Stara mama so hoteli, da se za ohranjanje tradicije lotim te obrti. Treba je znati, ko si krajšaš čas, kaj narediti, saj so pri nas zime mrzle. Ni ga toplejšega od volnenih nogavic,« je povedal.

»Mi smo generacija, ki je navajena delati. Zaslužek? Bodite pametni, kakšen zaslužek neki. Če bi znal vrteti jezik in računati kot oni čez cesto (zdomarji, prodajalci, rečejo jim tudi švercerji, o. p.), bi morda lahko kaj natresel v mošnjiček. Drugače ne ostane niti za kruh in sol,« se je potožil eden od mojstrov iz prostrane domovine suhe robe, ki ima po novem kar sedem t. i. federalnih enot; poleg Ribnice še Kočevje, Sodražico, Loški Potok, Bloke, Velike Lašče in Dobrepolje. S tem je hotel povedati, da sta med vsemi 350 stojnicami, predstavilo se je 25 izdelovalcev suhe robe in lončarstva ter 45 drugih rokodelcev iz vse Slovenije, skoraj dve tretjini ponujali vso mogočo šaro. A tudi brez njih sejem ne bi bil to, kar je. Ribniški semenj.