Dan loških dirk (FOTO)

V Škofji Loki, tem starodavnem slovenskem mestu, so minulo soboto na svoj račun prišli ljubitelji dirk in dirkaške tehnike. V mestu so tako kot nazadnje pred petdesetimi leti zahrumeli stroji in obudili čas znamenitih loških dirk, ki jih je maja 1973 prekinila tragična nesreča. Po paradi tekmovalnih motociklov skozi mesto, na čelu katere sta publiko pozdravljala zmagovalca loških dirk Janko Štefe in Aleš Mrzel, ovenčana z zmagovalnima vencema in v podobnem avtu kot pred desetletji, so si obiskovalci v Sokolskem domu in na Mestnem trgu lahko ogledali priložnostni razstavi.

Zanimanje je bilo izjemno. 

Na slavnostni akademiji, ki so se je udeležili tudi župan Mestne občine Škofja Loka Tine Radinja, predstavnik AMZS Erik Logar in predsednik AMD Škofja Loka Alojz Križaj, je organizacijski odbor podelil posebne plakete nekdanjim tekmovalcem Nagrade Loke Edvardu Čudnu, Alešu Mrzelu, Janku Štefetu in Jožetu Bernetiču - Pepiju. Plakete so prejeli tudi loški dirkači, ki jim je uspelo v mednarodnem merilu: Roman Jelovčan, Edo Dolenc, Milan in Jure Štibilj ter Boštjan Pintar. Akademije so se kot posebni gostje udeležili nekdanji tekmovalci Silvo Habat, Jovica Paliković in Milan Špendal, z Nove Zelandije pa se je prek videopovezave s priložnostnim nagovorom oglasil večkratni zmagovalec loških dirk, rekorder proge v Škofji Loki in drugouvrščeni v svetovnem prvenstvu razreda do 500-kubičnih centimetrov, legendarni Ginger Molloy.

O loških dirkah

Prva dirka v Sloveniji je bila 29. avgusta 1920 na cesti Podlipa–Smrečje, najbolj znane dirke v predvojnem obdobju so bile na Ljubelj, tam so od leta 1926 tekmovali z motocikli in avtomobili. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je večina znamk preusmerila v proizvodnjo orožja, zato je v avtomobilizmu in motociklizmu nastopil razvojni zastoj, s tem pa seveda tudi pri tekmovanjih. A že kmalu po koncu vojne so jih začeli zanesenjaki znova prirejati. V Škofji Loki so prvo dirko organizirali že leta 1946, potem pa še v Kamniku, Novi Gorici, Portorožu, na Ljubelju in v Ljubljani.

Na ogled so bili številni stari dirkalni motocikli.

Do približno leta 1965 so dirkači tekmovali s predvojnimi stroji, prevladovale so angleške znamke AJS, Norton in BSA, predvsem z eno- in dvovaljnimi agregati. Velikansko zanimanje za tovrstne prireditve in zmogljivejše motocikle je spodbudilo hitrejši razvoj motorjev. Tovarne, kot so Honda, Benelli, MV Agusta, so pripeljale štirivaljnike, MZ, Suzuki, Yamaha pa zelo lahke in hitre dvotaktne motorje. Z njimi se je končna hitrost zelo povečala, zato so postale ulične dirke precej nevarne. Škofja Loka ni bila izjema, na zadnjih dirkah so dirkači krog prevozili s povprečno hitrostjo, višjo od 145 km/h, pri čemer so gledalci stali ob robu ceste celo tam, kjer so junaki na dveh kolesih drveli mimo s hitrostjo krepko prek 200 km/h.

Tragičen konec

Leta 1969 so se predstavniki AMD Škofja Loka udeležili zasedanja Mednarodne motociklistične federacije (FIM) v Madridu in dobili dovoljenje, da se je dirka za Nagrado Loke preimenovala v dirko za Veliko nagrado Loke. Za leto 1973, ko je Škofja Loka praznovala tisočletnico, so si organizatorji želeli, da bi dirka štela tudi za svetovno prvenstvo, toda zaradi nevarne proge je to uspelo organizatorjem v Opatiji. Na škofjeloško prireditev se je prijavilo rekordno število tekmovalcev iz številnih držav, skoraj 50.000 gledalcev je pričakovalo velik spektakel. Dirka se je žal končala tragično.

Lepa nedelja je izzvenela v tragedijo, ki je zapečatila usodo tovrstnih dogodkov v Sloveniji. Ob pogledu v preteklost je človek med gledanjem starih fotografij in brskanjem po preostalem gradivu ter ob kramljanju s še živimi dirkači navdušen, kako pogumni so bili, kakšna volja je takrat vodila organizatorje, kako se je odzvalo gospodarstvo in sploh celotna družba, kako velik je bil obisk gledalcev, in se zave, kako velik pečat so pustile loške dirke.